Amerika tistih, ki ostanejo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 23. julij 2023 / 07:47

»Dovolj imam te revščine! V Ameriko grem, k stricu Vinkotu. On mi bo pomagal,« je nekega dne leta 1896 v revni kajži na Jelovem Brdu namesto molitve pred obedom svoji mali družini sporočil oče Jože. In je šel. Življenje v Poljanski dolini je teklo naprej in ubiralo svoje poti. Tudi in še posebno v stripu Amerika soavtorjev sina in očeta Martina in Janeza Ramoveša, ki je pred dnevi izšel pri Stripburgerju.

Če ima morda že v načrtu nadaljevanje, sem pred letom in pol ob izidu stripa Kontrabantarji ob koncu intervjuja vprašal Martina Ramoveša, stripovskega avtorja in kantavtorja, ki seveda tudi v svojih stripih prepleta glasbo, besedo in risbo. »Ideja je, da bi nastajali novi stripi v tem duhu. Ne mislim na strip Kontrabantarji 2 ali na zgodbo z istimi osebami. Mislim na zgodbe, ki bi bile postavljene v isti čas in prostor in bi bile narejene na rahlo pustolovsko poetičen način,« je odgovoril; da bo zgodba povezana s Poljansko dolino, ki jo doživlja na neki posebni način in se tudi v stripu vedno znova vanjo vrača. »Tudi če bi delal stripovski vestern, ki bi se seveda dogajal v Ameriki, bi bilo vzdušje podobno, kot je v Kontrabantarjih,« je takrat še dejal. V začetku poletja je tu ponovno zapisano dobilo realno podobo v novem stripu z naslovom Amerika, ki je izšel v zbirk Republika Strip pri reviji Stripburger, Forumu Ljubljana. V Kinu Šiška je strip predstavil Boštjan Gorenc - Pižama v pogovoru z avtorjema Martinom in Janezom Ramovešem ter piscem spremne besede, glasbenikom in literatom Damirjem Avdićem.

Sodelovanje kot prednost

Amerika je drugi strip iz cikla stripovskih povesti o temačni in prav nič idilični podobi slovenskega podeželja v preteklosti. Tako kot pri prvem z naslovom Kontrabantarji še naprej v najboljši maniri soustvarjata Janez in Martin Ramoveš. Prvi je samosvoj poet Poljanske doline, ki že tri desetletja v svojem izvirnem pesniškem izrazu večinoma piše v poljanskem narečju in ima za seboj več pesniških zbirk, drugi je risar in glasbenik, avtor več stripov, v zadnjih letih pa je domače okolje Suše pod Blegošem zamenjal za Stolnik pri Kamniku.

O tem, kako je prišlo do ideje za njuno sodelovanje pri ustvarjanju stripa, Martin pove, da sta že v preteklosti poskušala s skupnim stripom, a se je to uresničilo šele s Kontrabantarji. Nista pa si predstavljala in si sploh upala verjeti, da bo iz tega nastala serija. Tu je Amerika, v načrtu že imata naslednji strip. »Vsaka družina ima kakšno 'družinsko sramoto', kje imajo koga v zaporu, spet drugje kdo piše pesmi, pa se 'žlahta' ne hvali ravno s tem,« v duhovitem tonu pojasni Janez in doda, da je njuno sodelovanje pravo ugodje, saj se o vsem lahko dogovorita po domače. »To pomeni, da je v scenariju zelo malo zapisanega, a jaz hitro razumem, za kaj gre,« pojasni Martin, ki je z Ameriko dokončno začrtal svoj avtorski slog z ekspresivno črno-belo risbo, hkrati pa poudarja pomen zgodbe v samem stripu. Zagon po prvem stripu je bil močan, zato je drugi začel nastajati kmalu po njegovem izidu.

Dve zgodbi, ena srž

Če je kontrabant v prvem stripu potekal v času med 1. in 2. svetovno vojno, sta se tokrat vrnila še kakih 40 let nazaj, ko so se ljudje s podeželja v upanju na boljše življenje, morda zgolj v begu pred realnostjo, odseljevali čez veliko lužo. Janez pove, da so bila osnova pisma daljnega sorodnika, ki je odšel v Ameriko, ko se je za temo odločil tudi Martin, pa je želel v strip vključiti tudi nesmrtno ljubezensko zgodbo. Strip pravzaprav predstavlja dve vzporedni zgodbi. V eni mlad fant odide v Ameriko, ker doma spočne nezakonskega otroka, življenje pa je tam drugačno, kot ga predstavlja v pismih; v drugi se tja odpravi zakonski mož zaradi zaslužka, da bi družino rešil revščine. Po nekaj letih ženi sporoči, naj s sinovoma pride za njim, kar ta tudi stori, a zataji hčer, ki se je rodila med tem, saj ta ostane doma. »Tu sva naredila poklon Ivanu Tavčarju,« doda Janez. Tako doma ostaneta oba nezakonska otroka, fant in dekle, ki ju ljudje v domačem okolju zaničujejo in izključujejo. Lahko bi rekli, da je to tudi osrednji moment zgodbe, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so ostali doma.

»Področje današnje Slovenije je bilo zelo močno udeleženo v selitvah v Ameriko. Tudi na Poljanskem. Ljudje so bili sicer samooskrbni, kar je bil edini način preživetja, zato so bili pogosto revni in lačni. Komaj pismeni so odšli v popolnoma neznane kraje in se mnogi tudi niso vrnili. Nekateri so prodali svoje duše hudiču in zapravili vse, kar so zaslužili ... Nekoč skoraj ni bilo družine, ki ne bi imela koga, ki je šel v Ameriko,« pove scenarist stripa.

Ko gre za likovni del stripa, risar pove, da je želel predvsem vztrajati v podobnem stilu kot v prvem stripu. »Zelo blizu mi je – tako tehnično kot vsebinsko – kontrastna, grafična risba. Pri risanju prizorov iz Amerike sem se izogibal presnemavanju fotografij, želel sem delati bolj organske risbe. Zato pri delu vedno čim več skiciram in iz več podob ustvarim svojo različico.«

Osrednja lika, nezakonska otroka, ki sta jih avtorja tudi postavila na naslovno stran stripa, sta, kot rečeno, izobčena iz lokalne skupnosti, hkrati pa ju je Martin narisal tako, da imamo vseskozi občutek, da izžarevata neko toplino. Bralci držimo z njima.

Tisti, ki ostanejo

Ramoveša sta k pisanju spremne besede, ki zaključuje strip, povabila Damirja Avdića, ki ima – sicer sto let kasneje – življenjsko izkušnjo izseljenstva v Ameriko in kasneje v Slovenijo, kjer zdaj živi. »Osrednja ideja je bila, da Damir v spremni besedi ne govori o stripu, ampak o lastni izkušnji iz nekega drugega časa. V ekspresivnejšem delu stripa vidim tudi povezavo z njegovo glasbo,« povabilo Avdiću k sodelovanju pojasnjuje Martin. »Takoj sem sprejel vabilo, saj sem Martina poznal že od prej iz muzike. Všeč mi je bilo, ker sem lahko zapisal svojo izkušnjo, ko sem se tam pojavil kot glasbenik. Ko sem prišel v ZDA, sem poslal pismo Jellu Biafri, nekoč frontmanu kultne punk zasedbe Dead Kennedys, in režiserju Quentinu Tarantinu. Jello mi je odpisal, da nima časa za kavo, Quentin pa niti odgovoril ni,« v svojem prispevku omenja Avdić.

»Menim, da se stripi berejo, kot jih berem jaz, v enem zamahu, potem se vračaš k likovni podobi, detajlom in razmišljanjem o tistem med vrsticami,« svoje osnovno vodilo pri branju stripa razloži Janez in pove, da gre vendarle predvsem za Martinovo delo. »Všeč mi je, kako se je izmojstril v kombiniranju poezije in likovnega.« Ob tem Martin doda, da lahko v enem samem stavku zazna njegovo moč in jo prenese na velikost posamezne slike v stripu ali morda na število strani določenega prizora. »Bistvo vsega je ritem pripovedovanja, tako kot je ritem pomemben v glasbi.«

In prav ritem, ki sta ga ujela v zadnjih dveh letih, je tisti, ki oba Ramoveša v seriji stripov z zgodbami, povezanimi s Poljansko dolino, vodi naprej. Pred dnevi sem zasledil, da Martin že riše prve skice za tretji strip iz serije. Oče in sin pravita, da mu bo naslov Divja jaga.