Največ mi pomeni zaupanje gledalcev

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 12. september 2016 / 08:54

Prejšnji teden je na voditeljski stolček informativne oddaje Tednik prvič sedla Jelena Aščić, saj se je dolgoletni voditelj Janko Šopar zaradi upokojitve po 566 oddajah poslovil. Aščićeva, prav tako znana novinarka in voditeljica TV Slovenija, kjer dela že več kot dvajset let, pravi, da je na mesto voditeljice Tednika stopila s spoštovanjem do tedenske oddaje z zelo dolgo tradicijo in najvišjo gledanostjo v Informativnem programu Televizije Slovenija ter upanjem, da bo upravičila pričakovanja gledalcev: »Seveda pa je tu tudi nekaj treme. Ni lahko stopiti na to mesto, ki so ga zasedali znani in priznani obrazi Televizije Slovenija.« Tednik je sicer na sporedu že 33 let, Aščićeva pa namerava delati tudi na terenu, »saj je zgodb v teh, lahko bi rekli celo prelomnih časih veliko.«

Glede na to, da ste znani po socialno čutečih zgodbah, ste morali biti ob ponudbi za vodenje Tednika zelo zadovoljni …

»Pred 15 leti sem naredila nekaj prispevkov za Tednik in spomnim se, kakšna čast je bila to zame takrat, še na začetku novinarske poti, da sem lahko delala za tako gledano oddajo. V tistem času si nisem upala niti pomisliti, da bi jaz nekoč vodila to oddajo. A zdaj se je to zgodilo in seveda sem zelo vesela, saj so mi blizu socialne in družbeno-kritične teme.«

Kljub dolgoletnim voditeljskim in novinarskim izkušnjam pa vseeno verjetno ni bilo tako enostavno sesti na voditeljski stolček legendarnega Janka Šoparja?

»To je seveda svojevrsten izziv, saj se gledalci navadijo na nek obraz in ga povezujejo z oddajo. A Tednik je tip oddaje, ki temelji na zgodbah s terena, zato bomo še naprej gradili predvsem na tem. Janko Šopar pa ima za sabo res bogato kariero, ne le pri vodenju Tednika, ampak tudi pri Dnevniku in drugih oddajah.«

Vam je morda dal kakšen koristen nasvet?

»Rekel mi je, da se je sam vedno držal tega, da v predstavljanju neke teme ne filozofira in ne uporablja tujk ali besednih zvez, za katere obstaja bolj preprost izraz, denimo da rečeš enostavno denar, ne pa finančna sredstva. Tudi sama poskušam delati tako.«

Boste ohranili rubriko Bilo je, ki jo je zadnja leta pripravljal Šopar? Se morda oddaji obetajo kakšne spremembe, novosti?

»O rubriki Bilo je ne odločam jaz, kot kaže zdaj, je ne bo. Sicer pa kakšnih večjih sprememb ne bo. Oddaja bo še naprej sestavljena iz daljših prispevkov s terena, brez gostov v studiu. Morda je potrebne malo več dinamike in aktualnih družbeno-kritičnih tem.«

Medtem ko vam je del gledalcev zelo naklonjen, nekateri drugi do vas gojijo sovražen odnos, motijo jih vaše korenine, teme, o katerih poročate, menda ste pogosto deležni tudi groženj ... Kako komentirate ta odnos?

»S sovražnimi besedami opisujejo sebe, ne mene.«

Menite, da bi se negativna nastrojenost lahko odrazila tudi v slabši gledanosti Tednika?

»Mislim, da ne. Pogosto so prav največji nergači najbolj zvesti gledalci, kako bi sicer lahko kritizirali?« (smeh)

Napovedali ste, da boste šli tudi na teren, ker da je zgodb v teh prelomnih časih na pretek. Katerih tem se boste lotili najprej?

»Še naprej bom delala zgodbe ljudi, ki jih duši nepravičen sistem. Številni ljudje so zaradi neusmiljenega birokratskega aparata, neučinkovitega pravosodnega sistema, skorumpiranega zdravstva, izkoriščevalskega trga dela pahnjeni na rob in jim na koncu žal preostanejo le še mediji. In prav predstavljanje teh zgodb javnosti je osnovno poslanstvo novinarstva.«

Sicer pa verjetno ne bi zdržali brez dela na terenu; pred leti ste izjavili, da je voditeljstvo postalo že napol šov in da to ni vrh novinarstva. Kaj je za vas vrh novinarstva?

»Televizijski novinar se lahko najbolje izrazi v dokumentarnem filmu, saj mu ta žanr daje največ možnosti, da predstavi neko zgodbo, kot jo vidi sam, ne da bi ga omejevale zahteve po uravnoteženosti oziroma včasih prisiljenem predstavljanju argumentov za in proti.«

Kdaj se je pravzaprav začela vaša pot na televiziji?

»Začela sem v četrtem letniku gimnazije kot napovedovalka programa, potem ko sem opravila avdicijo, na katero se je prijavilo več sto ljudi. To sem delala nekaj let, potem so napovedovanje ukinili, jaz pa sem leta 1999 po naključju pristala v uredništvu Informativnega programa. Takrat sploh nisem dobro vedela, kako naporno in stresno delo se skriva za vsem bliščem na TV-ekranih. To velja predvsem za Informativni program, kjer ne poznamo prostih popoldnevov in večerov, koncev tedna in praznikov, saj morajo biti novice vsak dan, zgodaj zjutraj in pozno zvečer.«

V karieri ste nanizali več uspehov: ste dobitnica novinarske nagrade za izstopajoče dosežke, prejeli ste viktorja in nagrado za raziskovalno novinarstvo, ustvarili ste nagrajena in tudi na tujih festivalih opažena dokumentarna filma Gradimo suženjstvo in Nikomur ne smeš povedati. Na kaj ste sami najbolj ponosni?

»Največ mi pomeni to, da mi gledalci zaupajo.«

Nam zaupate še, kako se sproščate po napornih delavnikih?

»Zame je največja sprostitev v naravi, predvsem v hribih. Če nimam časa za kakšno daljšo turo, se povzpnem na Šmarno goro ali grem na Golovec. Pobeg mi predstavljajo tudi knjige in gojenje balkonskih rož.«