Zdravljenje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 18. julij 2023 / 14:57

Zvonec pri vhodnih vratih, 2. del

»Oče je bil zelo vesel, ko je videl, da sem spet boljše volje. 'Kupil sem dve vstopnici za obisk Oktoberfesta v Münchnu. Bosta šla z bratom (tako je klical svaka),' je dejal.

Vožnja do Münchna je hitro minila. Barbara je imela s seboj skripto, da se je lahko med vožnjo učila za izpit. To, kar je govoričil Martin, je ujela le na pol.

Ko sva prišla na recepcijo hotela, kjer nama je oče rezerviral sobo, sem bila prvič v življenju hvaležna usodi, da sem bila manjše rasti, drobcena in otroškega videza. Ko me je receptor premeril z očmi, se mu je vseeno zdelo potrebno, da je vprašal, ali morda potrebujeva dve sobi. Nemudoma sem prikimala. Martin na srečo nemško ni znal. Šele takrat, ko sva se znašla vsak pred svojimi vrati, je ugotovil, kaj sem mu zakuhala. 'Za tole ti bo še žal!' mi je zagrozil, ko sem se mu spačila in se zaklenila v svojo sobo.

Mislila sem, da se mu bom po večerji lahko izmuznila, a mi ni uspelo. Zvil mi je roko na hrbtu, mi vzel ključ in me porinil v sobo. S seboj je prinesel nekakšne igračke. Kje jih je kupil in kdaj, nisem vedela. Zvezal mi je roke in noge ter mi zagrozil, da bom 'že videla', če se mu bom upirala. Kaj vse je počel z menoj, vam ne bom razlagala, tudi ne maram. Povem le, da je bilo grozno. Zjutraj nisem mogla ne vstati ne oditi na zajtrk. 'Bom šel pa sam,' se je zasmejal ter dodal, da se bova, ko se vrne, spet imela lepo. Kmalu po njegovem odhodu sem zaslišala snažilke. Zbrala sem toliko moči, da sem se privlekla do vrat in začela klicati na pomoč. Pome je prišel rešilni avto, po Martina pa policija. Vse skupaj se je odvilo, preden je pojedel zajtrk. Pet dni sem ostala v bolnišnici, on pa ravno toliko časa v priporu. Potem so nama rekli, da nisva več zaželena, naj greva domov.

Njegovo maščevanje je pustilo v meni dolgoletne posledice. Oče me je pričakal na pragu, v roki je imel sekiro. Martin, ki je prišel z avtom, jaz malo kasneje z vlakom, se mu je nalagal, da sem se napila, da sem šla potem z neko skupino huliganov, da sem jim 'dala' za denar, nakar so me oni pretepli. Nemški policisti so me zadržali in šele na njegovo obljubo, da bo pazil name, so me izpustili. Nisem mogla verjeti! Oče, ki je bil povsod spoštovan in cenjen, ki sem ga imela zelo rada, je nasedel pokvarjencu, prevarantu in pedofilu! V tistih minutah, ko sem kot polit cucek stala pred njegovo dvignjeno roko, se mi je odvrtel film o vsem, kar se je dogajalo med menoj in Martinom doma in v Nemčiji. Potem je začel oče s sekiro tolči po mojem avtu. V tistem trenutku se je v meni nekaj zlomilo. Nič več se nisem tolažila, da bo že kako, da bodo starši spregledali, da bodo verjeli meni, ne Martinu. Zatekla sem se v svojo sobo, v potovalko sem pospravila nekaj oblačil, hranilno knjižico, pobrala sem ves denar, ki sem ga imela doma. Sredi noči sem se odtihotapila iz hiše in po tistem se nisem vanjo nikoli več vrnila. Kaj me je zadrževalo, da se nisem zlomila, še danes ne vem.

Čez mnoga leta sem ob pomoči nove zdravnice na psihiatričnem oddelku v pogovorih in temeljiti psihoanalizi dojela tisto, kar je bilo najbolj strašno od vsega: da me je Martin zlorabljal z vednostjo mojih staršev! Tako so bili zaljubljeni vanj, da niso hoteli videti, kaj mi je počel.

Ne morem povedati, kako me je bolelo to, da me je oče izročil v Martinove roke, prepričan, da bo to zame najboljše. Pa sem bila še otrok, ko je prvič poskusil. Z očetovo vednostjo? Še sreča, da sem bila drobnih kosti, da ni mogel iti 'do konca'. Posledice čutim še danes, ne morem zadrževati urina.

Pri štiridesetih sem podala prijavo spolnega nasilja. Moja psihiatrinja me je razumela, saj me je ves čas morilo, kaj pa, če se bo Martin izmuznil roki pravice. Po mojem odhodu od doma je s svojimi izprijenostmi nadaljeval pri drugih deklicah. Vem za najmanj dve, ki ju je spolno nadlegoval. Je bil takšen že tedaj, ko je bil z mojo sestro?!

Ena od kriminalistk na policiji, kjer sem podala prijavo, je bila sošolka pokojne sestre. Zelo dobro je poznala našo družino. Ko sem končala, je bila bleda kot stena. Ni mogla razumeti, da so se spolne izrabe dogajale z blagoslovom mojih staršev.

Naj povem, da z mojim študijem kljub zelo visokemu inteligenčnemu kvocientu ni bilo nič. Opravljala sem slabo plačana dela, veliko časa sem preživela na psihiatriji. Bila sem kot številka, ki je nesposobna samostojnega življenja. Z menoj se več kot toliko niso ukvarjali, saj se spolnemu nasilju še ni namenjalo takšne pozornosti, kot se danes.

Pri 28 letih sem končala zdravljenje. Zelo rada sem hodila v kino, tam sem spoznala tudi zdajšnjega partnerja. Prepričal me je, da me bodo postavili na noge njegovi trije psi. Moje nezaupanje je začelo kopneti, res so postali moji terapevti, prijatelji in družabniki. Adi je bil od mene malo starejši, dvakrat ločen, imel je tri otroke, ki sem jih zelo vzljubila. Morda zato, ker me je bilo strah imeti svoje?

Naj še to povem, da takrat, ko sem tožila Martina, očeta ni bilo več med živimi. Martin je bil še zmeraj enako postaven, le malo zapit. Seveda ni bil obsojen, saj so bili njegovi zločini nad menoj zastarani.

Danes živim dokaj normalno življenje, nimam sicer polne delovne dobe, tako da mož skrbi zame, saj so moji prihodki komaj omembe vredni. Posestvo, ki bi moralo pripadati meni, so starši prepisali na Martina. Kot mi povedo, je vse zaraščeno, hiša pa propada. Žal mi je, da sem 'zafurala' življenje! Če bi poslušala psihiatra dr. Z., bi mi bilo marsikaj prizaneseno. Za seboj bi imela bogato kariero, dovolj denarja, da bi si lahko kaj privoščila. Saj ne tarnam, povem le, da si včasih človek zaradi neodločnosti in zaradi lažnega upanja, da bo 'jutri vse v redu', pošteno 'zafrkne' življenje!«

(Konec)