Ljubezen z Evo
Iz sveta Petra Colnarja (1. del)
Brez skrbi ali veselja. Ne gre za zapis, »umazan« s seksom (v navednicah, ker to ni nič umazanega, ampak eno lepših doživetij človeka). Ne gre niti za samohvalno opisovanje dogodkov iz življenja posameznika. Gre za ... preberite.
Upam, da za to ne boste potrebovali potrpljenja … Moda ga bo največ potrebovala hčerka Leja, ker (upam) bo tudi tokrat lektorirala tekste – kot v moji knjigi z naslovom Slovenska kronika tisočletja, v kateri sem opisal zanimive dogodke od prvih zapisanih slovenskih priimkov do desete vlade v samostojni Sloveniji.
Že na začetku sem se zmotil
Hčerkinega imena nisem nameraval navesti. Pojasnilo: koliko žensk pa se bo spoznalo ob imenih, kot so Leja, Nataša (starejša hčerka), Breda, Barbara, Tanja, Milena, Mojca …? Ne gre za naštevanje žensk, ampak največji dosežek človeštva. Gre za opisovanje največjega dogodka človeštva – žensko, ki se je v zapiskih ohranila z imenom Eva. Torej vedno boste brali o Evi, tudi kadar mi bo »po pomoti« ušlo kakšno ime. Še to: gre tudi za zapise, ki smo si jih izmenjavali Adami …
Bog se je tudi zmotil
Pravijo, da je bog (vsaka vera svojega hvali) ustvaril Adama, prvega človeka. Nekaj let ga je spremljal in z grozo opazil, da ima vrsto neljubih napak. Bog ne bi bil bog, če ne bi sklenil, da bo svoje napake takoj popravil. Ustvaril je drugega človeka – Evo.
Ko sem neki kasnejši Evi to povedal, me je podučila, da je bog pač bog, in sicer tako pameten, da pri Evi ni odstranil samo vseh Adamovih napak. Evo naj bi (le kdo je to od koga izvedel?) ustvaril iz Adamovega rebra, vendar je bil (je rekla) tako pameten, da se ni zmotil ter rebru dodal kakšnega koščka Adamovih možganov.
Moja misel: duhovita šala? Vsak od potomcev naj si to poljubno razlaga.
Ljudje v maskah
V moji delovni sobi, levo na steni ob moji pisalni mizi, visi nepodpisana črno-bela slika dveh stoječih mask – moškega in ženske. Kot nepodpisano novoletno voščilo sta mi jo pred upokojitvijo poslali tedanja direktorica cvetličarne in njena mlajša naslednica. Spoznal sem ju, ko sem kot novinar obiskal cvetličarno. V nepodpisani sliki sem spoznal sporočilo, da ljudje živimo skriti za svojimi maskami …
Za črno-belo sliko sem naredil živordeč lesen okvir. Dve beli maski na črni podlogi z nekajcentimetrsko belo obrobo me spremljata vse življenje …
Eve mojega spomina
Nisem še poskušal razmišljati, zakaj so mi ostale v spominu bolj Eve od Adamov. Vem, da je marsikateri Adam bolj vplival name kot katerakoli Eva. Ne vem, zakaj, in me tudi ne zanima. Da sem takšen, sem pripisal sebi. Da spisek ne bo predolg, se bom včasih omejil skoraj samo na ime Eve, ki včasih morda ni imela nobenega vpliva na moje življenje. Kdo bi vedel?
Opravičujem se Evam, kjer sem izpustil kakšno ime, in tudi tistim (je dodala ena), ki mi bodo zamerile, če ob imenih ne bo njenega.
Mislim resno. Da to drži, povem, da med zapiski ni imena moje mame …
(Se nadaljuje)