Zgodbe iz Haloz je prepletla v roman

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. julij 2023 / 09:36

V začetku poletja je izšlo novo, že šesto literarno delo Leščanke Ivanke Korošec, med drugim dolgoletne sodelavke Gorenjskega glasa in Deželnih novic. Tokrat je v obliki romana zvestim bralcem odstrla pogled v življenje preprostih ljudi njej tako ljubih Haloz.

Ko je lansko pomlad izšla knjiga kratkih zgodb z naslovom Blizu in daleč, takrat četrto knjižno delo Leščanke Ivanke Korošec, je že napovedala izid nove, in sicer zbirke planinskih zgodb, ki je kmalu zatem izšla pri založbi Primus.

»Vendar imam v ognju še več želez, ki so rezultat 'minulega dela'. A to so šele priprave, in kakor pravijo Butalci: če bo špičasto, bodo vile, če bo široko, pa lopata,« je napovedala takrat.

Najprej kazalo, da bo naslednja v vrsti njenih knjig zbirka ljubezenskih zgodb, ki jih je pisala za nekdaj izjemno priljubljeni tednik Antena. »Odločila sem se, da izberem tiste, ki jim je tedanji urednik napisal dobro kritiko. Kar nekaj težav sem imela, da sem našla stare izvode revij, v katerih so bile objavljene. Na pomoč mi je s svojimi poznanstvi priskočila sokrajanka, knjižničarka Ana Prešern. Vse sem morala še pretipkati, ker so obstajale samo natisnjene na papirju, potem pa so se pri založbi odločili, da jih ljubezenska tematika ne zanima, in pospravila sem jih v kot. Bo že še prišel čas tudi zanje.«

A pisanja ni kar odložila, kar hitro je za izid pripravila delo z naslovom Muškatni vrh. Roman, prepleten z zgodbami iz njej tako ljubih Haloz, je posvetila spominu na nedavno preminulega soproga, katerega rojstni kraji so bili prav tam.

Takole zapiše v uvodu: »Šestinpetdeset let sem imela Haložana za moža. Žal je pred izidom te knjige umrl in tako se ne bo mogel veseliti ter podoživljati nekdanjega življenja na zemlji, na katero je bil s srcem še vedno tesno pripet, čeprav je tam živel samo do svojega šestnajstega leta.

Že prvikrat, ko me je kot nevesto, vso tujo in plaho, pripeljal domov, sem vzljubila te ljudi. Ne samo njegovih domačih, sosedov in sorodnikov, ampak tudi druge prebivalce te vinorodne, gostoljubne pokrajine. Tako odprtih, neposrednih in prijaznih ljudi zlepa ne najdeš ... Z družino smo neštetokrat obiskovali Haloze, najpogosteje v zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja. Iz tistega časa je tudi Muškatni vrh.«

Dogajanje v romanu je postavljeno v sicer izmišljen zaselek, ki pa bi lahko bil kjerkoli v vinorodnih Halozah. Njegovi prebivalci so med seboj trdno povezani, moč skupnosti pa se pokaže zlasti ob naravnih in drugih nesrečah, ko vsi brez pomislekov priskočijo drug drugemu na pomoč. Njihovo glavno delo in skrbi pa so povezane z vinogradi. Veselijo se dobrega pridelka in se še držijo starih šeg. Predvsem pa so skupaj v dobrem in slabem.

Ivanka Korošec sicer že več kot petdeset let objavlja svoje prispevke v revijah in časopisih, redno tudi v prilogi Gorenjskega glasa, radovljiškem občinskem časopisu Deželne novice.

Začela je s krajšimi sestavki v različnih revijah, sledili so daljši podlistki (Izza delovne mize) in potopisne reportaže s potovanj, potem pa so prišla na vrsto tudi knjižna dela (Poti v znano, Preprosto je najlepše, Majhna sem bila). Objavlja tudi v Ognjišču, Družini, Planinskem vestniku in Vzajemni.

Idej za nove zgodbe ima še veliko, je povedala, in ko je trenutek pravi, le še sede za računalnik in jih zapiše.