Predstave

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 26. junij 2023 / 11:35

V mislih imam gledališke predstave. Kako pogosto greste v gledališče? Kdor ima abonma, je »prisiljen«, da zahaja v ta hram kulture, sicer nas pogosto udobje zadrži doma. Če je v abonmaju pet predstav, se pogosto zgodi, da sta nam ena ali dve zagotovo zelo všeč, kakšna pa je taka, da brez slabe vesti zapustimo dvorano. Obiskovalci imamo svobodno voljo in izbiro. Jaz že nekaj let nimam abonmaja, imam pa več prijateljev in znancev, ki ga imajo. Tako se dam prepričati njihovemu priporočilu in obiščem tisto, za katero rečejo: »Ta igra je dobra.« Letos sem obiskala pet predstav v različnih gledališčih in na to sem zelo ponosna. V Kamniku sem gledala Velikega diktatorja. Meni je bila predstava fantastična. Če ne bi znala nič nemško, pol smešnic ne bi razumela. Potem sem gledala Praznovanja v Mestnem gledališču in letošnjo maturantsko izbiro Nora. Dijak me je povabil na Loški oder, ker je igral v predstavi Butalci. Prvič sem bila v Mini teatru, ogledala sem si predstavo Kdo se boji Virginije Woolf. Vse predstave so klasične, saj jih igrajo že desetletja. Ibsen je svojo Noro napisal ob koncu 19. stoletja. Za tisti čas je bilo res šokantno, da je ženska preprosto zapustila moža, družino in šla. Danes skoraj ni predstave, kjer ne bi bilo na odru golote. Kot da je to kult igre in igralca, še posebno mlajšega. Pogosta tema je incest in njegovo spretno družinsko prikrivanje. Ko žrtve končajo s samomorom ali s hudimi psihičnimi posledicami, nimajo več česa izgubiti in povedo resnico. Družinska sreča se tako razblini oziroma je sploh nikoli ni bilo. Nekatere predstave so zelo brutalne v jeziku, igri, mimiki. Gledalca je treba šokirati. Pogosteje ga z grobim in groznim, kot z nežnim in lepim. Težko pričakujemo poletje, ko svoje odre na prostem odprejo ljubiteljska gledališča. KUD Predoslje je letos v atrij stare kmečke hiše postavil Martina Krpana. Igralec nastopa s svojim telesom, glasom, gibom, mimiko. Ne da se primerjati tistih, ki so to urili na akademijah, in tistimi, ki to počno za svoje veselje. Prav z lahkoto pa lahko začutimo energijo, ki jo imajo vsa ljubiteljska društva in skupine. Navdušenje, da lahko igrajo, da jim igra ali koncert polepša dan, bistri duha, krepi voljo in osmisli vsakdanje delo, je izjemno. Martin Krpan predstavlja slovenski mit. Cesarski dvor je bil ob prihodu Brdavsa povsem nemočen. Njegovi ministri in dvorjani so bili podkupljivi, nesposobni. Cesar se tedaj obrne po pomoč k ljudstvu. In najde se močan kmečki fant z Notranjskega, ki s svojo »kljusavo« kobilico, kijem in mesarico premaga silaka. Česar učena in podkupljiva gospoda ne zmore, Krpan opravi z lahkoto. Igra je humorna, groteskna, sodobna, preprosta, stara, a hkrati aktualna. Veliko razlogov, da si jo ogledate. Ne bo vam žal.