Bara se poroči

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 20. junij 2023 / 17:48

Spomini na služkinjo Baro, 3. del

»Bara je hitro speljala, kar je bilo še dobro, ker je nekdo od moških začel streljati. V nas ali v zrak, tega nismo vedele. Naju z mami je bilo strah, nje pa ne.«

Nikolina takole nadaljuje zanimivo zgodbo: »Po tistem, ko smo zapustile njen rojstni kraj, sem pričakovala, da bo o trenutkih, ko so jo še kot otroka na surov način iztrgali iz domačega okolja, povedala kaj več, pa ni. Omenila je le, da se preteklosti ne da spreminjati, da je zanjo pomembna le prihodnost. Kar malo sram me je bilo: imela sem veliko več izobrazbe od nje, a se mi je zdelo, da ji po modrosti ne sežem niti do kolen. Veliko bolje je znala oceniti, kaj je prav in kaj narobe. Spominjam se, kako kruto realno se je kasneje spominjala našega skupnega izleta v kraje njene mladosti. Takrat je bilo bratstvo in 'jedinstvo' še zelo živo, ona pa je kljub temu brez dlake na jeziku razlagala, da se bodo tam doli 'še klali'. Ko je v devetdesetih res prišlo do bratomorne vojne, me je poklicala in mi rekla: 'A se spomniš, kaj sem ti govorila?'

Bila je izvrstna v rokovanju z nožem. Imela je celo zbirko prav posebnih nožev z zelo lahkim ročajem in masivno konico. Včasih sem jo opazovala, kako jih je metala v tarčo. Nož se je v zraku večkrat zavrtel, a v cilj se je zmeraj zapičil s konico. Kadar sem jo hotela posnemati, mi ni nikoli uspelo. Enako dobra je bila pri rokovanju s sekiro. Nekoč me je peljala v cirkus, v Umagu. Okoli nje se je nabrala množica občudovalcev, medtem ko je z lahkoto premagala vse, ki so se z njo poskušali v tej nenavadni disciplini.

Pri 25 letih sem se zaljubila, se kmalu poročila, rodil se mi je prvi otrok. Na Baro sem spet kar malo pozabila. Na hčerkin tretji rojstni dan pa je nekdo že zarana pozvonil pri vratih. Ko sem jih odprla, sem zagledala Baro. V roki je držala ogromno zibko! Ja, kaj bom z njo, otrok jo je že zdavnaj prerasel! Kot da bi brala moje misli, je dejala, da bo zibka za naslednjega otroka. Tega pa žal zaradi mojih zdravstvenih težav ni bilo, tako da je zibka potem služila kot 'okrasni element' in kot odlagališče rut, šalov in torb.

Prišla se mi je pohvalit, da se bo poročila, in povedat, da želi, da sem njena priča. Skoraj bi se na glas zasmejala. Bara se mi je zdela 'stara kot zemlja', nemogoče, da se takšne 'starke' možijo! V resnici je bila le kakšnih 14, 15 let starejša od mene! Do njene smrti sem se ob njej počutila kot kakšna smrklja. Bila sem neizmerno radovedna, kakšnega moškega si je našla. V to, da je ona poiskala njega in ne obratno, sem bila sveto prepričana. Na pogled ni bil nič posebnega, več kot za eno glavo manjši od nje. Na svatbi, ki je bila res tista prava, kmečka, so mi sosedje zaupali, da je nekoč prišla na vas kupit olivno olje za gospodarja, pri katerem je takrat služila. Ko je iz neke hiše zaslišala kričanje in klice na pomoč, je pustila vrata 'fička' kar odprta in stekla na pomoč. Jože je imel dve zelo hudi sestri, ki sta ga tepli, če sta ga le mogli. Bara je hitro naredila red, potegnila iz nožnice nož, ki ga je imela kar naprej pri sebi, in ženskama zagrozila, da jima bo žal, če se bosta nad bratom še enkrat spozabili. Jože jo je naslednji dan poiskal, da se ji zahvali. Ko jo je vprašal, koliko ji je dolžan, mu je odgovorila, da bi bila vesela, če se poroči z njo.

V zakonu so se jima rodile štiri hčerke. Prvi je bil sicer sin, a je pri porodu prišlo do zapletov, tako da se je zaradi večkrat ovite popkovnice okoli vratu zadušil. Bara je bila zelo ljubeča mama, a tudi zelo stroga. Njene hčerke imajo univerzitetno izobrazbo, dve sta zdravnici, ena je pravnica, najmlajša pa je strokovnjakinja za varnost v jedrskih elektrarnah.

Svakinji, ki sta njenemu Jožetu grenili življenje, sta se odselili od doma. Bara je poskrbela, da ju je Jože dostojno in pošteno izplačal. Potem je zavihala rokave, zgradila sta novo hišo, staro pa je preuredila za obiskovalce. Jože je imel veliko sorodnikov, ki so se radi vračali domov na dopust.

Moj mož je delal v jeklarski industriji, veliko je potoval, jaz pa z njim. Nekaj časa smo živeli tudi v Rusiji, na Japonskem, v ZDA. Potem mi je umrla mama. O njej ti več kot toliko ne pripovedujem, ker me zmeraj, ko se spomnim nanjo, boli srce. Zaradi depresije, ki jo je imela po sestrinem rojstvu, je bila do zadnjega dne življenja zelo občutljiva. Oče ji ni bil v oporo, kvečjemu obratno. Po moji poroki se je še bolj zaprla vase, prepričana, da je nihče ne mara. Potem se je poročila še Bara, sestra se zaradi očeta domov tako in tako ni vračala. Ko me je oče poklical ter povedal, da je naredila samomor, se nisem čudila. Imela sem celo občutek, da sem od otroštva naprej vsak dan po tihem čakala na ta grozljivi trenutek. Bara na pogrebu ni potočila solze, videlo pa se ji je, da je zelo prizadeta. Mamo je imela kljub nesporazumom na začetku njunega poznanstva zelo rada.

Zmeraj ko sva se z možem vrnila v Slovenijo, sem obiskala Baro. Skozi leta se ni dosti postarala, si je pa lase iz čiste nečimrnosti barvala v črno. Kako se meče nož, je naučila svoje hčerke in tudi mojo. 'Ženska nikoli ne ve, kdaj ji to znanje pride prav,' je trdila.

Pri njej smo dobili olivno olje, tartufe, sama je izdelovala kozji sir in skuto. Ne vem, zakaj, a rib ni marala. Gnusile so se ji.

Bila je stara skoraj sedemdeset, ko je zbolela. Rak na trebušni slinavki. Tik pred smrtjo nam je zaupala, da si želi, da del nje pokopljejo na vaškem pokopališču, del pepela pa smo potem odnesli v bližino njene rojstne vasi in ga tam raztresli.

Bara je bila izjemna ženska, dobra, poštena, zelo srčna. Nikoli nismo izvedeli, kaj je doživela na poti od doma do Slovenije, a kljub grozotam, ki jih je včasih vseeno omenjala, ni bila maščevalna. Bila mi je prijateljica in druga mama. Upam, da se bova srečali v nebesih in bo tudi tam pazila name.«

(Konec)