V svetu tišine (1)
»Vzdevek Tihi so mi nadeli prijatelji samo zato, ker v družbi običajno nisem slišal vsega, kar se pogovarjajo, in sem bil rajši tiho, kot pa da bi se osmešil s kakšnim vložkom povsem izven konteksta.«
Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije je gluhota ena najtežjih invalidnosti. S tem se strinja tudi Boris Horvat - Tihi, predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris Kranj.
Gluhota ena najtežjih invalidnosti
»Mislim, da ta klasifikacija še kako drži in se z njo tudi povsem strinjam – predvsem zato, ker gluhota ni samo, da človek ne sliši, ampak posledično povzroča ogromno drugih psihosocialnih težav, kot je na primer izključenost iz družbenega in socialnega okolja, kar še toliko bolj poudari osamljenost. Izguba sluha je tudi najpogostejši razlog za demenco, depresijo in druga psihosocialna obolenja. Še posebno boleče je področje izobraževanje oziroma nedostopnost izobraževanja, kar posledično pomeni slabša delovna mesta, slabše pokojnine in slabši socialni položaj. Moje osebno mnenje je, da je to, kar se trenutno dogaja v izobraževalnem sistemu, nacionalna sramota, ki ne more biti v ponos socialni državi. Kot predstavnik civilne družbe in predsednik društva zelo zaskrbljeno spremljam in gledam, s kakšnimi težavami se srečuje današnja mladina. Stopnja pismenosti je zelo slaba, kar posledično pomeni slabšo konkurenčnost na trgu dela. In ravno zaradi pomanjkljivega izobraževalnega sistema imamo v društvu toliko več dela z uporabniki, saj zaradi komunikacijske ovire vsak socialni problem najprej obravnava strokovna služba društva in ga nato po potrebi rešujemo skupaj s pristojnimi javnimi službami,« poudarja.
Zgodba Borisa Horvata
Boris Horvat - Tihi se z naglušnostjo spopada že celo življenje. »Kot se spominjam, sem že v otroških letih imel določene težave pri nekaterih otroških igrah, ampak takrat moja izguba sluha še ni bila tako velika. Težave so se nadaljevale v osnovni in srednji šoli, a nihče temu ni posvečal večje pozornosti, niti v šoli niti doma, pravih informacij ni bilo, saj takrat še ni bilo spleta, meni se je pa tudi zdelo vse skupaj še nekako normalno. Če je na primer učitelj govoril dovolj jasno in razločno, nisem imel nobenih težav, sem pa imel na primer stalne težave pri angleščini in šele kasneje sem izvedel, da je tuj jezik problem za vse naglušne,« se spominja.
Sam rad reče, da je pri njem zatajil sistem. »Že v prvem razredu bi moral kdo opaziti moje težave in me napotiti po slušni aparat in bi v izobraževanju imel precej manj težav. Šele po srednji šoli so mi na zdravniškem pregledu pred služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA ugotovili resno izgubo sluha. Kljub temu so me poslali v Sarajevo z oceno 'omejeno sposoben', kar je pomenilo, da sem bil oproščen streljanja in straže. Služil sem v generalštabu pri raznašanju pošte,« pove Boris Horvat, ki ima vzdevek Tihi. Ni treba ugibati, zakaj. »To izhaja ravno iz tega obdobja pred mojim prvim slušnim aparatom. Vzdevek Tihi so mi nadeli prijatelji samo zato, ker v družbi običajno nisem slišal vsega, kar se pogovarjajo, in sem bil rajši tiho, kot pa da bi se osmešil s kakšnim vložkom povsem izven konteksta, kar se dogaja večini naglušnih, ker vedno ugibamo in razmišljamo, kaj je kdo povedal ...« je pojasnil. Skozi odraščanje z naglušnostjo je povsem spontano postal pravi strokovnjak za branje z ustnic, kar je še posebej ugotavljal v času covida-19, ko je bilo obvezno nošenje mask. »To je bil dejansko komunikacijski šok za vse osebe z izgubo sluha, saj jim je bilo vzeto oziroma onemogočeno zelo pomembno orodje za sporazumevanje.« (Se nadaljuje)