Umetnost, znanost, duhovnost

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 28. maj 2023 / 19:50

Osrednjo cerkev na Dunaju, katedralo sv. Štefana, sta letošnjo pomlad zaznamovali umetniška instalacija in intervencija slovenske umetnice Eve Petrič. V postnem času je bila nad velikim oltarjem na ogled sestavljanka Human Cocoon (Človeški kokon), ki se je nato spremenila v trio človeških metuljev, ki bodo v katedrali lebdeli še do konca prihodnjega tedna. Enako tudi razstava Playing the Angel (Igrati angela) v sosednji stavbi Curhaus.

Štefanova katedrala, če tako poimenujem znamenito dunajsko stolnico sv. Štefana, je običajno ves dan, ne glede na to, kateri dan v tednu je, polna obiskovalcev, turistov z vsega sveta. Menda jo dnevno v povprečju obišče okrog 14 tisoč ljudi. Cerkev je bila polna tudi poznega popoldneva eno preteklih sred. Ljudje si ogledujejo impozantno notranjost, tako arhitekturo kot umetniške elemente na stebrih in kipce v stranskih in vse tja do glavnega oltarja.

Že bežen pogled vzdolž cerkvene ladje, sicer oblikovalcem dostopne skozi dodaten vstop, je tokrat drugačen. Z visokega cerkvenega oboka visijo trije objekti, iz projektorja pod stropom pa je na cerkvena tla usmerjena zanimiva projekcija. Obiskovalci v iskanju motiva pametne telefone obračajo pod strop, na plakatu ob strani pa prebirajo kratko predstavitev opazovane instalacije in zapis o njeni ustvarjalki, slovenski umetnici Evi Petrič. Vodstvo katedrale z župnikom Tonijem Fabrom je umetnico po letu 2016, ko je pozornost obiskovalcev pritegnilo njeno velikansko Kolektivno srce, ob njem pa lebdeči čustveni oblaki iz recikliranih čipk, v letošnjem letu ponovno povabilo k sodelovanju.

<strong>Iz postnega prta v metulje</strong>

Zgodba tokratne umetniške postavitve z naslovom Human Cocoon (Človeški kokon) v nekaterih elementih sega v vesolje. Po tem, ko je Človeški kokon eno leto preživel v svoji mikro različici na Mednarodni vesoljski postaji, je bil namreč od 21. februarja do 8. aprila del postnega prta, ki ga je umetnica umestila pod oltar v stolnici. »Prt se je kot dvanajstdelna sestavljanka iz t. i. aludubond plošč, izrezana po vzorcu idrijske čipke, ugnezdil na ozadje podobe mešanice rdečih krvničk treh posameznikov: mene kot umetnice, kirurga kot predstavnika znanosti in duhovnika v znamenju duhovnosti,« pojasni Eva Petrič in nadaljuje: »Kirurg hematolog je vzel svojo in mojo kri in tudi župnikovo, jih pomešal med seboj. Pomešane krvne celice sem potem pod mikroskopom fotografirala in jih še dodatno povečala ter jih umestila na platno, visoko 12 metrov in široko 6 metra, torej je obsegalo 72 kvadratnih metrov.«

Na velikonočno soboto so Človeški kokon razstavili in ga ponovno sestavili v triptih treh metuljev, ki torej predstavljajo umetnost, znanost in duhovnost, tri lastnosti, po katerih se ljudje razlikujemo od drugih Zemljanov. Te je umetnica umestila v višave, saj lebdijo visoko pod stropom katedrale in so, kot zapisano, na ogled še do konca prihodnjega tedna.

K metuljem pa je dodala še projekcijo, ki se odslikava na tleh cerkve. »Dodala sem jo kasneje, kot nek spomin na postni prt. Ves čas me je mučil občutek, da nekako ni pravično do ljudi, ki pridejo in vidijo samo drugo fazo instalacije. Vsem ljudem, ki pridejo v cerkev, umetnost seveda ne vzbuja enakega zanimanja. Zato sem hotela pritegniti njihovo pozornost s projekcijo figure in senc, seveda s pomočjo idrijske čipke,« pojasnjuje umetnica, ki je metamorfozo Človeškega kokona v Človeškega metulja v katedrali v živo predstavila še v performansu 19. aprila.

<strong>Osebne relikvije</strong>

V sosednji stavbi na Štefanovem trgu, imenovani Curhaus, ki prav tako sodi v okvir župnije, je Eva Petrič postavila še razstavo z naslovom Playing the Angel – AngelHound@Hz (Igrati angela – Angel/pes). Avtorica na razstavi raziskuje simbol angela kot dihodtomijo angela in psa. Gre za serijo relikvij, fotografij 13 angelov, pri čemer vsaka izraža drugačen videz, drugačno obleko, drugačen jezik, drugačen vonj, drugačna prepričanja, in kot zapiše umetnica: vse z isto svetlobo – isto umazanijo. Vsaka slika je v paru z ustrezno sliko senc. Ta vizualizira določeno čustvo, ki odmeva eno in isto dihotomijo angel/pes v obliki 11 različnih frekvenc – začutenih čustev.

»Osredotočila sem se na tematiko angela kot simbola in relikvije. Ali je možno dandanes imeti sodobne in osebne relikvije. V cerkvah so relikvije posameznih svetnikov, pri katerih gre za nekaj njihovega osebnega. Torej morajo tudi sodobne relikvije imeti za seboj osebne zgodbe,« pripoveduje Eva Petrič. »Za osnovo sem vzela barvno fotografijo, ki se 13-krat ponovi, obdelana pa je z različnimi dodatki od dlak, cvetlic, trnov, rožnih vencev, križev ... Vsak od angelov ima zlomljeno perut in na roki nek poseben emblem. Zanimalo me je, kako lahko isto podobo, isti pogled obdelam na različne načine, ki bi gledalca navdajali z različnimi občutki. Vsaka slika ima pod seboj črno-bele analogne fotografije senc. Vsaka ima svoj naslov, ki ponazarja čustvo, povezano z določeno frekvenco.« Razstavo dopolnjuje še instalacija Crown of Thorns and Tears (Trnova krona in solze) z bodečo žico s soške fronte v prvi svetovni vojni z ujetim golobom v kroni.

V okviru Dolge noči cerkva, ki jo vsako leto ta čas pripravljajo na Dunaju, bo Eva Petrič 2. junija ob 20.30 pripravila še daljši performans Eden RE-transplanted, ki je povezan z njeno instalacijo najdenih in recikliranih čipk z različnih delov sveta.