Slike polni z energijo
V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava slik – objektov akademskega slikarja Marka Tuška z naslovom 14 slik. Po desetletju se ponovno predstavlja na samostojni razstavi v domačem Kranju.
Kranj – Še do konca tega tedna je v Galeriji Prešernove hiše na ogled 14 slik, asemblažev, katerih mestoma razkošne konstrukcije nas vodijo v tretjo dimenzijo, v nekaj primerih pa dela morda delujejo tudi kot ambient. Marko Tušek je eden tistih likovnih umetnikov, ki samostojno razstavljajo enkrat na leto, morda na dve leti. V Kranju po skoraj desetletju.
O naslovu? »Ko sem pregledal galerijski prostor, katere in koliko slik bi uvrstil na razstavo, sem jih naštel 14. Tako je delovni naslov 14 slik ostal,« o povsem praktičnem motivu za naslov pove Marko Tušek, vesel razstavnega termina v omenjeni galeriji, ki ima kljub historičnim elementom, kot so oboki, stebri in podobno, dovolj predvsem belih sten, kamor je lahko umestil svoja dela. »Razstavo vedno postavljam v nekakšnem soglasju s prostorom, saj morajo slike dihati, živeti ena z drugo,« pravi.
Umetnika format ne obremenjuje. Lahko si ogledamo tako dela srednjega formata kot miniature, morda »skice« za večja dela, že v vhodnem prostoru pa nas preseneti slika, pravzaprav ambient, z naslovom Paramount, skoraj pet metrov široka in več kot dva metra visoka postavitev iz sicer običajnih materialov, ki jih uporablja Tušek – lesa, platna, papirja, kovine, akrila, tokrat tudi peska. Avtor pove, da je namenoma konstrukcijo slike postavil proč od stene, saj je želel biti pri tem ambiciozen in preizkusiti, kako daleč v prostor gre lahko.
Slike dobijo »psihično opno«
»Marko Tušek pri svojem ustvarjanju združuje študijski pristop s teorijo. Pripravlja skice, ki mu služijo za razvoj ideje in nezavedne poteze, s katerimi sega nato še globlje,« v besedilu k razstavi zapiše umetnostna zgodovinarka Nina Jeza. »Te študije so kot nekakšne konstrukcije, ki se razvijajo po fazah, saj slike ustvarja po več mesecev. Pri tem se popolnoma prepusti ustvarjanju in skozi čutno izkušnjo skuša slediti silnicam, ki ga psihično 'sprovocirajo'.«
Slikar vztraja v umetniški usmeritvi, ki jo neguje od let po študiju na ljubljanski akademiji. Pri likovnem snovanju uporablja različne lesene elemente iz narave, tudi odslužene materiale, a pri tem ne reciklira. »Nisem čustveno navezan na veje, korenine, naplavine, bistveno je predvsem, kako posamezne kose vkomponiram v sliko. Ker elemente vzamem iz drugega okolja, ti nekako provocirajo, da iščem nove kombinacije, ki ne nastajajo samo v glavi,« pove Tušek, ki ga zanima osnovni modernistični problem slike. Ta je konkretno tridimenzionalno telo in hkrati prostor podobe, prostor iluzije. »Moje slike vedno nastanejo v več fazah, toliko časa jih polnim s to energijo, s podobami, da slike dobijo – kot jaz rečem – psihično opno. Ko ta začne vibrirati, slika ni več samo nek objekt na steni, zgolj skupek elementov, ampak dobi psihično moč, da gledalca posrka vase. Naenkrat se znajdeš v drugem svetu, jaz pa vem, da je takrat slika gotova.«
Naslovi nastajajo hkrati s sliko
Vsako delo spremlja tudi pomenljiv naslov, za katerega se zdi, da odraža slikarjeva občutja, ki jih sam vdahne v umetnino, morda pa jih v nadaljevanju tudi ta posreduje v obratni smeri. »Običajno gre za zelo hkratne občutke. Pri svojem delu vedno poskušam priti na rob znanega, zato sliko snujem na daljši rok. Ko pridem do roba, ko raziskujem, se počutim najbolje,« pojasni Marko Tušek in nadaljuje: »Ampak včasih se ta rob še vedno odmika. Na primer v sliki z naslovom Spaceship Dream. To je tudi strokovni izraz v pojmovanju vesolja kot prostora, za katerega ni več zemljevidov niti nobenih informacij.«