Ko se »starec« poroči z mladim dekletom
Pet bratov, 2. del
»Da sem se le prikazal na pragu, sem slišal: 'A kar sam? A nisi še nobene srečal? Boš videl, da bo vse narobe, ko te bodo začeli opravljati, da si gej …'«
Vsak, ki se je kdaj znašel v Petrovih čevljih, bo pritrdil, da ni hujšega kot poslušati očitke. Četudi se tisti, ki jih stresa iz rokava, morda niti ne zaveda njihovega uničujočega učinka, je takšno obnašanje, zlasti znotraj družine, neodpustljivo.
»Si predstavljate, da bi imeli za seboj eno veliko razočaranje? Vaše srce bi še zmeraj krvavelo, bližnji pa bi vas vsak trenutek spraševali ravno tisto, česar ne bi smeli? Bom povedal nekaj primerov: imel sem avto, ki je bil star malo več kot deset let. Odločil sem se in si nabavil motor. Mami se je čisto zmešalo!
'Če bi imel ob sebi babo, ti ne bi dovolila, da to storiš! Ali misliš, da boš na motor ujel pošteno žensko? Ne, samo kakšno lajdro!' Sedeli smo za mizo, nedeljsko kosilo se mi je zagabilo, čeprav sem pred tem še podnevi sanjal o mamini goveji župci! Potem se je na pragu prikazal še starejši brat in kalvarija je doživela že deseto ponovitev. S seboj je pripeljal svoje otroke, pet jih je imel, in ko jih je mama gledala, se ji je obraz spremenil v jezno grimaso. 'Če bi bil za kakšno rabo, bi jih tudi ti imel toliko!' se je obrnila k meni in me zaničljivo premerila od glave do mednožja.
Potem je zbolela in takrat je ugotovila, da sem najboljši sin na svetu, haha. Vozil sem jo po bolnišnicah, na preglede, na fizioterapije. Med vožnjo mi je obljubljala vse mogoče. Največkrat je začela stavek z besedami: 'Ti, ki si učitelj, si tako in tako pol časa doma in boš lahko skrbel zame. Bom kar tebi prepisala hišo.'
Seveda sem bil jezen, ker mi je dala vedeti, da mojega poklica ne spoštuje, a sem raje molčal. Z mamo se ni spodobilo prepirati. Potem pa je nekoč prišel k meni nečak. Beseda je dala besedo, nazadnje je povedal, da še ne ve, ali bo babičino hišo po njeni smrti prodal ali jo bo renoviral. Obstal sem kot od strele zadet. Nehote sem izvedel, da so naredili prepis nanj že takrat, ko je bil živ še oče. No, pa bi me mama lepo peljala žejnega čez vodo! Z veseljem bi ji na starost pomagal, a ne s prevaro. Tega pa ne!
Veste, včasih me prav razjezi, ko berem, kako so starejši na starost osamljeni. Novinarji ne najdejo nobene prijazne besede na račun njihovih otrok, kaj šele, da bi se pozanimali, kakšna je resnica! Marsikaj sem naredil za mamo, četudi me je zaničevala, izkoriščala, poniževala. Že na začetku sem vam povedal, da sem bil kot otrok zanjo 'škart roba'. Pa sem vse odpustil, a tega, da me je še na stara leta, ko je bila že vsa bolna, hotela s prevaro izkoristiti; ne, tega ji pa nisem mogel. Ne bom se spuščal v podrobnosti, da ne boste mislili, kakšen sem. Nočem, da kdo misli, da mamo sovražim. Še zdaleč ne. Želim le reči, da jo je včasih nemogoče imeti rad.
Leta so tekla, osamljenost, v kateri sem živel, je bila vse hujša. Prosti čas sem si popestril z različnimi dejavnostmi, med drugim sem se lotil tudi gradnje hiše. Resda le montažne, a vseeno. Veliko sem inštruiral, pomagal učencem, dijakom in študentom pri pripravah na nacionalno preverjanje znanja, maturo, izpite na fakulteti. Tako sem spoznal Branko, eno od študentk, ki me je prosila za pomoč pri nekem izpitu, ki ji ni in ni šel od rok. Zraven knjižnice, kjer sva se srečevala, je bil lokal. Včasih sva šla na kavo, včasih se ji je preveč mudilo, pa je takoj, ko sva končala, izginila kot kafra. Zelo mi je bila všeč, a ker sem bil od nje več kot dvajset let starejši, si nisem delal utvar, da me je kot moškega sploh opazila. Vesel sem pa vseeno bil, da me je tudi po tem, ko je bil izpit že za njo, kdaj poklicala. Obiskala sva razstavo v Naravoslovnem muzeju, Arboretum, šla sva na češnje v Brda.
Zraven nje sem se počutil star kot zemlja. Pa še eno težavo sem imel. Ne zamerite, če jo bom omenil. Od takrat, ko sem nazadnje spal z žensko, je minilo že precej časa. Pogosto sem razmišljal, ali bom sploh še 'znal' pristopiti k stvari ali ne.
Nekoč sva trčila skupaj na Rudniku, kamor sem zašel kupovat novo kuhinjo. Bila je s kolegico, ki jo je pospremila k dermatologu zaradi odstranitve kožnih znamenj. Po uvodnem pozdravu se je ponudila, da mi priskoči na pomoč pri izbiranju pohištva. Zelo sem jo bil vesel. Rekla je tudi, da bi si rada ogledala mojo novo hišo. Ustregel sem ji, četudi mi je srce razbijalo sto na uro. Tam me je prvič poljubila. Sam si nisem upal dati pobude. Še nikoli mi ni bilo tako lepo kot v tistih trenutkih. Ni me motilo, še danes me ne, da je bolj odločna od mene. Da ima rada prvo in zadnjo besedo.
Njena družina je bila žal precej šokirana, ko je izvedela zame. Niso želeli, da bi se njihova hčerka navezala na starca, ki je z eno nogo že v grobu, kot so rekli. Ko je bila hiša nared za vselitev, sva se na tiho poročila. Jaz, ki sem bil pri dobrih štiridesetih menda starec, in ona, ki je bila pri 24 menda še na pol otrok. Verjemite, vredno je bilo čakati nanjo!
No, moji domači so bili, ko so izvedeli, da sem se poročil, celo veseli, da sem to storil na skrivaj. 'Smo vsaj za darilo prihranili,' so mi rekli bratje. Med nami ni bilo bratskih vezi, zato sem jih čisto razumel. Z mamo je bilo drugače. Bila je prepričana, da sem si našel kakšno Ukrajinko. (Neki vdovec iz sosednje vasi je z eno živel, potem ko jo je spoznal na internetu.) V sebi je bila prepričana, da sem ničvreden, da me nobena ne bo marala. To misel je ponavljala vsakemu, ki jo je hotel poslušati. To, da te starši ne sprejmejo takšnega, kot si, lahko zelo boli. Poznam jih, ki so se zapili, ker zaničevanja znotraj družine niso mogli več prenašati.«
(Konec)