Tabu, ki nas paralizira in omejuje

Romana Adam z Golnika je nova predsednica gorenjskega odbora Slovenskega društva Hospic.

Romana Adam je po rodu Ljubljančanka, zadnjih dvajset let živi na Golniku, od koder je tudi del njene družine. Študirala je umetnostno zgodovino in zgodovino, a je delala na povsem drugačnih področjih, v pisarniško-administrativnih, birokratskih službah. »Z leti sem odkrila, da potrebujem pristen stik z ljudmi, kjer je odziv na medsebojno interakcijo takojšen.«

Osebna izkušnja

Julija bo tri leta, kar je pristopila k Slovenskemu društvu Hospic. »Leto in pol poprej mi je zaradi raka umrl oče. Nanj sem bila zelo navezana in vsa družina se je zelo angažirala, da bi mu pomagali, ne le pri paliativni oskrbi, temveč celo pri ozdravitvi! Diagnoze nikakor nismo hoteli sprejeti. Smrt je bila nesprejemljiva! Smrt je bila tabu tema. Kot v premnogih domovih. A ko sem začutila, da se v borbi za življenje paradoksalno pravzaprav bojujemo proti življenju samemu, sem uvidela, da moram svoj pristop do očeta in njegove bolezni spremeniti. To sem razbrala tudi iz njegovih oči, ko se je stoično boril z lastno bolečino, predvsem pa bolečino, ki smo mu jo prizadejali njegovi najbližji, ko smo ga porinili na stran in se namesto njega strateško angažirali okoli njegove bolezni, ne da bi ga povprašali o mnenju. Spomnila sem se, da imamo v Sloveniji društvo, ki se ukvarja z umiranjem in smrtjo. Začela sem prebirati in poslušati gradiva Hospica, kar mi je izredno pomagalo, da sem sama naredila bolečo preobrazbo – in ta izkušnja je bila ključna, da sem postala njihova prostovoljka.«

Hvaležna za podporo

Že od začetka članstva v društvu je Romana Adam vodja prostovoljcev v gorenjskem odboru, za predsedovanje odboru pa se je odločila po nagovarjanju dotedanje predsednice odbora Mire Stušek in ob podpori vseh kolegic v odboru. »Začutila sem, da je prej omenjena izkušnja v meni pustila tako močno sled, da me nič ne more ustaviti pri tem, da ljudem v najtežjem trenutku skušam pomagati. To najbolje lahko storim v organiziranem okolju, kot je naše društvo. Največ pa so mi pomenile besede moje predhodnice, da so nove ideje vedno potrebne in dobrodošle ter da mi bo vedno na voljo za pomoč in podporo, za kar sem ji hvaležna.«

V stiski ostanejo sami

Poglavitna dejavnost društva je spremljanje umirajočih ter kronično bolnih, za Romano Adam je izjemnega pomena detabuizacija umiranja in smrti. »Sodobna družba je tako prežeta s paničnim strahom pred umiranjem in smrtjo, da nas paralizira ter omejuje v samem življenju, predvsem pa v ključnih trenutkih, ko nas naši bližnji potrebujejo najbolj, mi pa se iz zadrege, nelagodja, sebičnosti umaknemo. Tragično je vsakič znova poslušati, kako sorodniki umirajočih ali pa kasneje žalujoči tožijo, da večina bližnjega socialnega kroga iznenada izgine in v stiski ostanejo sami. Mislim, da se mora naša družba zbuditi in se otresti strahu pred bolečino in občutkom nemoči.« V društvu imajo programe za žalujoče ter detabuizacijo. »Še posebno ponosni pa smo na program pogosto prezrtih žalujočih, to so otroci in mladostniki, ki se z neizmerno bolečino spopadajo drugače kot odrasli, in pogosto mislimo, da so hitro predelali smrt bližnjega. Zanje organiziramo Tabor levjesrčnih.«

Ljubeče in spoštljivo

Romana Adam o prostovoljstvu v splošnem meni, da smo do neke mere lahko vsi anonimni prostovoljci, ko vsakodnevno, s prijaznimi, nesebičnimi dejanji ali besedami drugi osebi pomagamo in polepšamo dan. »Sama sem vzgojena v prepričanju, da kar sejemo, to žanjemo, in morda si na neki 'sebičen' način svojo gredo pripravljam v sočuten, ljubeč in spoštljiv vrt. Menim, da je to na koncu vse, kar drug od drugega potrebujemo in si nudimo.«