Izpovedi samote

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Kultura / / 12:47

»Pod streho si me vzel in mi ponudil svoje domovanje ...« se začne pesem Braneta Zadnika, župnika, ki je svoje življenje sklenil na Jezerskem. Pesem ima naslov Njemu in je objavljena v pesniški zbirki Izpovedi samote, ki je posthumno izšla s pomočjo njegovih prijateljev.

Jezersko – Pokojni Brane Zadnik je sicer že sam razmišljal o tem, da bi pesmi objavil, a ga je smrt prehitela. O tem in še marsičem so na predstavitvi pesniške zbirke pripovedovali tisti, ki so Zadnika dobro poznali, njegovi prijatelji in ustvarjalci knjižice Izpovedi samote. Predstavitev zbirke je gostila župnijska cerkev sv. Ožbolta na Jezerskem. Likovno je knjigo opremil akademski slikar Leon Zakrajšek, ki je bil tudi prisoten. Po krajši maši na prvo aprilsko soboto so se namreč tudi tako spomnili pokojnega župnika in počastili njegov spomin. V nadaljevanju je dogodek moderirala Monika Tavčar. Z neverjetno milino je prisotnim prebrala nekaj pesmi iz zbirke, poleg govorcev pa je občinstvo izjemno ganil spremljajoči glasbeni program: nastopila sta flavtistka Anja Burnik, ki prihaja iz znane glasbene družine, in tenorist Janez Triler, tudi član Slovenskega okteta. Oba sta dobro poznala Braneta Zadnika. Za glasbeni uvod v dogodek je poskrbel še domači cerkveni pevski zbor.

»Pesem je spočeto hrepenenje. Je spomin, a na trenutke vseeno postane hrepenenje, ustvarjeno, da preseže čas. Minljivost je naša usoda, a to odhajanje poraja bolečino. Zato je ta zbirka ne le ohranjanje spomina, ampak sestop v svet, ki preko bežnih zaznav budi in krepi vero v smiselnost iskanj, ki smo se jih dotaknili s srcem, ljubeznijo, z notranjim namenom za dobro, resnično in lepo,« začne svoj uvod v zbirki Pavle Juhant, pesnikov dober prijatelj, ki naj bi bil pravzaprav glavni pobudnik za to, da so Zadnikove pesmi ugledale luč sveta, čeprav so zaradi Juhantove skromnosti ob predstavitvi zbirke pobudo bolj poudarili drugi in se mu tako tudi zahvalili zanjo.

Pustil je globoko sled

Nekaj besed so zbirki in pokojnemu župniku namenili tudi nekateri v zbirki navedeni člani umetniškega odbora ter tisti, ki so poskrbeli za spremna besedila – med njimi Marko Arnež, že omenjeni Pavle Juhant in Tone Partljič, na kratko je spregovoril tudi Leon Zakrajšek, za uvod pa je vse pozdravil župan Občine Jezersko Andrej Karničar. Omenil je praznino, ki je ostala za pokojnim župnikom, ki je Jezerjanom izjemno prirasel k srcu. Zahvalil se je vsem, ki so na kakršnikoli način sodelovali pri izdaji njegovih pesmi. Povedal pa je tudi, da so na Jezerskem o tem, da Brane Zadnik piše pesmi, izvedeli, ko so pred dobrim letom in pol imeli misijon. Dodal je, da verjame, da se bodo ljudje pokojnega župnika spominjali tudi s pomočjo zbirke njegovih pesmi. »Ko sem premišljeval o njegovi duhovni zapuščini, sem se spomnil, da smo na Jezerskem nekoč že imeli župnika, ki je bil tudi pesnik – Joža Vovka, ki je na Jezerskem ravno tako pustil zelo globoke sledi. Naša generacija je pred težko nalogo, da tako kot so naši starši nam prenesli, kdo je bil Joža Vovk za Jezerjane, za to dolino, skušamo z enakim žarom to, kar je bil Brane Zadnik, prenesti na naslednje generacije,« je še povedal.

O tem, da si je vedno in povsod vzel čas za sočloveka, mu prisluhnil, stopil naproti in pomagal, če je bilo v njegovi moči, je na dogodku spregovoril tudi Marko Arnež. »Izdaja te pesniške zbirke je od prijateljev za prijatelje. Za Braneta Zadnika. Še posebno od Pavleta, s katerim je prijateljeval skoraj štirideset let, narazdružno zadnjih nekaj let na Jezerskem; od Toneta, s katerim sta razpravljala o (njegovi) poeziji, in Leona, v katerem je prepoznal sorodno umetniško dušo in ga zato tudi povabil k izdaji svojih pesmi. Nekaj pa nas je tudi takih, ki izpolnjujemo svojo obljubo pesniku, da njegove pesmi ne bodo obležale v predalu pisalne mize.«

Akademski slikar in grafik Leon Zakrajšek, ki je poskrbel za likovno podobo zbirke, je pesnika spoznal pred 45 leti, ko je bil sam še srednješolec in ministrant. »Prosim, da nekaj narediš za tole mojo knjigo. Samo nič abstraktnega, modernega, ne bizantinske umetnosti, nekaj posebnega – in mi pošlji in bom videl, ali bom zadovoljen ali ne,« je ob predstavitvi zbirke začel svojo pripoved o tem, kako ga je Zadnik povabil k sodelovanju pri zbirki. Zakrajšek se je zamislil, in ker se mu je zdel pokojni renesančni človek, se je odločil, da bo naredil nekaj perorisb. Poslal mu jih je in Zadnik je bil nad videnim navdušen, a na žalost je vmes posegla smrt, tako da se nista več videla. Likovna dela so objavljena v zbirki kot lavirane oziroma s čopičem oplemenitene risbe.

Tone Partljič, vsestranski slovenski literarni ustvarjalec in tudi pesnikov prijatelj, pa je med drugim v zbirki zapisal, da je bilo branje njegovih nekaj deset pesmi zanj nostalgičen izziv in neke vrste razveseljiv dogodek oziroma da je po svoje praznično in nostalgično brati tako nepričakovano iskreno liriko v času modernizmov in postmodernizmov. »Drznem pa si tudi izjaviti, da je knjiga sijajna.« Po njegovem mnenju ena lepših, kar jih je videl, je bil jasen na dogodku ob predstavitvi zbirke Izpovedi samote Braneta Zadnika.