Peklenska leta Sedušakovega Slavka

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. april 2023 / 14:43

Tunjiške zgodbe (34), 2. del

V Dachauu je bilo težko, toda kasneje sem mislil, da so tam taboriščniki gospodje. Premeščen sem bil v Ravensbrück, ki je bil podružnica Mauthausna. Rabili so tesarje za izdelavo barak. Javil sem se kot tesar, saj je bilo dovolj, da si znal zabiti žebelj. Pa tudi to ni trajalo dolgo. Za veliko noč 1943 so nas preko Dunaja odpeljali v matični »lager« Mauthausen blizu Linza v Avstriji. Tam nas je bilo 1.800 taboriščnikov. Delali smo v kamnolomu, ko smo se zvečer vračali v barake, je moral vsak vzeti težak kamen in ga odnesti po 186 stopnicah na vrh in ga zagnati nazaj v globino. Taka je bila terapija za telo in živce. Jedli smo travo, da bi preživeli, marsikdo se je vrgel v prepad kamnoloma ali stekel do bodeče žice ograje, v kateri je bil električni tok, da bi končal nevzdržne muke. Toda vedno ga je prehitel rafal s stražnega stolpa. Kdor je zbolel, je bilo konec z njim. Prav to se je zgodilo mojemu bratu Jožetu, ki je za vedno ostal tam gori. Umrl je 18. novembra 1943. Sam sem bil dodeljen skupini, ki je nakladala kamenje na Donavi, ki so ga nato vozili ne vem kam.

Konec vojne sem doživel v Ebenseeju, kjer smo gradili tovarne pod zemljo, da jih zavezniki ne bi mogli bombardirati iz zraka.

V težko pričakovani vrnitvi domov sem se znašel v Gozdu - Martuljku, vesel, da bom kmalu doma. Toda z zlobnim namigom znanca iz sosednje vasi so me postavili v vrsto desetih, ki so nas odpeljali v ljubljanski zapor, v zloglasno celico 121. Tam so bili zaprti znani ljubljanski tovarnarji, ki niso bili po godu novi oblasti. Vse so po kratkem postopku postrelili. Mene so nekega dne sneli pri jedi in me po zelo kratkem postopku obsodili na 12 let stroge ječe. Med postopkom se niti juha ni pohladila. Kaj so mi za očitek prebrali, še danes ne vem – in verjetno nikoli ne bom.

Odpeljali so me v Kočevje. Prvo smo tam podrli grad. Delali smo od pete ure zjutraj in dokler se je kaj videlo. Trpinčili so nas ravno tako kot Nemci. Sekali smo drva in delali klaftre. Kmalu sem se znašel na posestvu, kjer sem dobil v oskrbo konje. Fural sem les iz Brezove Rebri v zapor v Novem mestu, kjer so delali škafe. Včasih so zvečer tulili volkovi in prežali, da bi napadli konje. Takrat sem udaril po konjih, da sem bil čim prej iz gozda, ker me je bilo kar groza. Za silvestrovo smo šli gradit Novi Beograd. Ko sem prišel v Beograd do »lagerja«, je Tito po radiu voščil ljudem srečno novo leto ... Kakšna sreča zame. Kakšna beda, bilo nas je 7.000 zapornikov, imeli pa smo eno pipo za vodo. Na ramah smo nosili betonske nosilce v peto nadstropje. Garanje brez primere. Gradili smo cesto Kutina–Ilovo. Rečeno je bilo, da vse to delajo mladinske brigade, v resnici pa smo delali zaporniki. Po vsem tem smo se zopet vrnili v Kočevje in postavljali drogove za daljnovod. Najbolj sem bil razočaran, ker nisem smel na mamin pogreb, ki mi je umrla 18. oktobra 1948, stara 66 let. Prvo so mi že obljubili, pa so kasneje preklicali. Ko se mi je kazen že iztekala, so mi dodali še 19 dni za preiskovalni zapor. Dne 11. julija 1951 sem končno odšel domov. Pa še doma so me vsak dan prišli nadzirat miličniki, kaj delam. Nekajkrat so mi nastavili past, da bi se skoraj ujel. Tako me je nekoč neka ženska prosila, naj jo rešim izza ograje barutanskega skladišča, češ da je po nesreči zašla notri. Pa sem ji rekel, da naj se reši kar sama. Pa se mi je zdelo, da je bil našemljen v žensko neki moški. Lahko si mislim, kaj bi bilo z menoj, če bi me dobili, ko vlečem babo iz prepovedanega ozemlja.

Leta 1953 pa sem dobil poziv, da moram še odslužiti vojaščino. V Somboru sem moral še to odslužiti.

Še to naj povem, da je bila naša družina edina izseljena v Nemčijo, tako da so kmetijo med vojno upravljali naši sorodniki. (Konec)