Cvetka Lipuš v lepenski šoli
Jutri, 29. aprila, bo minilo 80 let od obglavljenja 13 zavednih Slovencev iz Sel, Borovelj in Železne Kaple na Dunaju, imenovanih »selske žrtve«. To je bila ena najmnožičnejših in najokrutnejših usmrtitev nasprotnikov nacizma v dunajski »sivi hiši«, kjer je bilo nacistično sodišče. Danes ob 16. uri bo v Celovcu spominska hoja od celovškega gradu (Burghof), kjer je bil sedež gestapa, do deželnega sodišča, kjer je bila tem žrtvam izrečena smrtna kazen. V nedeljo ob 11. uri pa se bo začela spominska svečanost tudi v Selah.
Ena zadnjih prireditev v okviru letošnje Noči knjige, ki so jo pripravile kulturne organizacije Slovencev na Koroškem, je bila v soboto, 22. aprila, zvečer v nekdanji ljudski šoli v Lepeni pri Železni Kapli. Na povabilo Slovenske prosvetne zveze in kapelskega Slovenskega prosvetnega društva Zarja je pesmi iz svojih zadnjih zbirk Odhajanje za začetnike in Kaj smo, ko smo brala pesnica Cvetka Lipuš. Znana koroška pesnica, ki piše zgolj v slovenščini, se je dejansko vrnila domov. Leta 1966 rojena koroška Slovenka je odraščala in do svojega 17. leta živela v lepenski šoli, kjer je bil njen oče, znani koroški pisatelj in pesnik Florjan Lipuš, vodja dvojezične ljudske šole. Cvetka se je po končani ljudski šoli vpisala na Slovensko gimnazijo v Celovcu, od koder se je med počitnicami in ob koncih tedna redno vračala v lepensko dolino. Po končani gimnaziji in po preselitvi družine v Žitaro vas se je zaradi študija književnosti in bibliotekarstva v Avstriji in v Združenih državah Amerike redkeje vračala v Lepeno in druge kapelske grape. Sedaj živi v Salzburgu, kjer je vodja medicinske knjižnice na salzburški univerzi. Umetniško navdahnjena sta tudi njena brata. Gabrijel Lipuš je baritonist in vodja dvojezične nekomercialne radijske postaje Agora, Marko Lipuš pa priznani fotograf.
»Pišem izključno poezijo, in to v slovenščini. Doslej sem objavila osem pesniških zbirk. Zadnji sta Kaj smo, ko smo in Odhajanje za začetnike. Vsaka pesniška zbirka je projekt zase. Začne se z osnovno temo in sredi dela se pokaže, da je njeno ustvarjanje pot, ki nekam vodi in se konča,« je po literarnem večeru v Lepeni povedala Cvetka Lipuš. Na vprašanje, ali je pesniško žilico podedovala po očetu, je odgovorila, da je težko določiti, kaj je prirojeno in kaj naučeno. Povedala je, da nastaja nova zbirka, česa več o njej pa še ne more povedati.
Za kulturni program sta poskrbela domačina iz Železne Kaple harmonikar Thomas Nečemer in kitarist Dirk Schilling.