Krave »pošlihtala«, zdaj tudi strežeta

Nad kravami, ki se pasejo na Soriški planini, zadnja leta bdita precej nenavadna pastirja: igralec in glasbenik Žiga Saksida ter arhitekt Nac Žuber. »Verjetno izgleda, kot da sva ves čas »frej« in da je paša iskanje samega sebe. Pa ni. Predvsem iščeš krave,« razlagata.

Obiskovalci Litostrojske koče na Soriški planini so te dni deležni prav posebne postrežbe. »Dober dan. Imamo odprto, smo se že zbudili,« nam že na daleč mahata nova »oskrbnika«. »Kavica, šnops, štrudl? Boste še kaj jedli, da vemo pripraviti, ker kuhinja malo stagnira ... Ene gobe smo našli, tako da je lahko kaj z 'marelami',« hitita razlagati, ko pridemo bliže.

Vsestranski igralec in glasbenik Žiga Saksida je že šesto poletje pastir na Soriški planini, zadnji dve leti pa mu družbo dela tudi Nac Žuber, arhitekt z velenjskimi koreninami. In pastirja na Soriški planini sta se ta teden prelevila še v gostinca, saj si je najemnik Litostrojske koče privoščil dopust. Vsaj tako sta nam pojasnila. »Če se bo vrnil, bo spet on prevzel kočo, če ne, bova pa kar midva nadaljevala. Zdaj, ko je vse 'pošlihtano' in krave vse vedo, sva pa res lahko še gostilničarja zraven,« je modroval Žiga. »Čeprav ugotavljava, da je bistveno premalo posode. Ne vem, kako jim je zneslo. A so sproti pomivali?« v smehu pristavi Nac. A so obiskovalci ravno tako postreženi, le da verjetno vsaj s kančkom duhovitosti več kot sicer, saj sta nova 'gostinca' bolj poredko povsem resna …

Z vzklikom Benvenuti in Italia sta denimo dan pred tem v krohot spravila kombi pregovorno 'hladnih' Angležev, ki sta jih sprejela zaradi odsotnosti najemnika. Če bi se pisalo leto 1920, ko je z Rapalsko mejo del Soriške planine pripadel Kraljevini Italiji, se ne bi prav nič zlagala.

Škoficova je morala domov

Zgovorna sta tudi, ko beseda nanese na pašo. Pašna sezona na Soriški planini traja od junija do sredine septembra. Prva dva tedna sta najtežja, pravita. »Si predstavljaš, da na planino pripeljemo 80 žensk in da imava 10 dni časa, da urediva notranja trenja in odnose. Tule je isto,« je bil slikovit glavni pastir Žiga. Zato sta na začetku sezone obvezno oba na planini, prav tako pa tudi jeseni pred koncem sezone. »Takrat je situacija podobna. Krave so že malo naveličane, pa še do vremenskih neprilik prihaja. To je ena taka tempirana bomba pred koncem sezone. V vmesnem času se pa menjavava,« še pojasni.

V dneh, ko se pašna sezona bliža koncu, sta torej na planini spet oba pastirja. Ta čas skrbita za 63 glav govedi – junice in krave dojilje s teleti. »Molzeva jih ne, lahko bi sicer kradla mleko, a se nama ne ljubi,« v smehu prizna Nac. In nadaljujeta, da je bilo še pred nekaj dnevi na planini 64 krav, a je Škoficova morala domov, na dieto. »Odrešili smo jo zanesljive smrti. Očitno je nekaj požrla in je bila napihnjena kot bodoči kadaver in je imela že noge v zraku,« pove Nac, sicer po funkciji pomočnik pastirja, in pripoveduje, kako so jo intubirali, nato pa ji dali še znano domače zdravilo – liter močnega šnopsa in stopljen kvas. »In krava je stala, sicer malo pijana, midva sva se ga pa zvečer tudi zapila. Od veselja!« vskoči Žiga in ob tem obelodani, kako jima je drugi dan paše neka krava s teletom pobegnila celo do devet kilometrov oddaljenega Nemškega Rovta.

Maneža za socializacijo krav

Krave iz hleva pod Litostrojsko kočo ženeta na pašo okoli pol sedme ure zjutraj. »Prvi dan, ko pridejo na planino, hodijo iz ograde uro in pol, nekatere pa sploh ne gredo,« pove Žiga in doda, da bodo na pobudo novega predsednika Govedorejskega društva Soriška planina Janeza Egarta, »s katerim imajo blazne načrte, kaj bodo iz planine naredili«, prihodnje leto pod Litostrojsko kočo uredili prostor, nekakšno manežo, v kateri se bodo krave na začetku sezone navajale na nove razmere. »In da se bodo cike, frizijske in simentalke lažje spoznale med sabo. To se v pastirstvu imenuje socializacija krav,« nas poučita. Sčasoma postane lažje, čeprav se med pašo lahko zgodi marsikaj. Lansko poletje je bilo veliko slabega vremena. »Poleg dežja je bila še megla in kot norec iščeš krave, saj v megli kar malo odtavajo. Letos, ko je sonce, je pa dosti obadov oz. konjskih muh, tako da krave 'bezljajo' zaradi njih in vročine. Verjetno izgleda, kot da sva frej in da je paša iskanje samega sebe. Pa ni. Predvsem iščeš krave,« pove Nac.

Predvsem ob koncih tedna znajo biti moteči tudi hišni ljubljenčki, ki jih lastniki prosto spuščajo. »Enkrat je rotvajler naredil pravi masaker, ko je gnal ovco nižje do krav. Gobec je imel čisto krvav, njegova lastnica pa je prišla za njim čisto prestrašena, da ne bi še kakšnega otroka fental,« pripoveduje Žiga.

Za iskanje krav in krajšanje drugih poti na planini pastirja že ves čas uporabljata motor. Ta čas je to 40 let star Tomos, ki je zamenjal 'šestko', ki jima je lani nepojasnjeno izginila iz hleva. »Očitno se mestna delinkvenca prestavlja na planino. Pa pravijo, da je na planinah luštno …« se zamisli Nac.

»Do zdaj sva študirala psihologijo krav in sva jih toliko zdresirala, da bomo konec naslednje pašne sezone imeli že predstavo,« je v precej nenavadnem in zabavnem pogovoru še napovedal Žiga. Ja, pri tako posebnih pastirjih nikoli ne veš, ali morda tokrat ni mislil celo resno …