Igrajmo se igro

Jernej Kosmač je mojster oblikovanja lesenih predmetov kulturne dediščine, ustvaril in dopolnil je več miselnih igric naših dedkov in babic, prav tako iz lesa. Stik z lesom je zanj tista čarovnija, ki v človeku vzdrami le najlepše občutke.

V Tržiču bo v nedeljo šuštarski praznik, z njim prihaja tudi raznolika ponudba na stojnicah. »Stojnica je zame veliko več kot samo prodajni prostor. Je spoznavanje in srečevanje ljudi,« pravi Tržičan Jernej Kosmač. Tudi on bo v nedeljo tam, morda prinese leseni čevljarski trinožnik, svojo mojstrovino, ki ji pravi kar tržiški knežji stol. V povezavi s šuštarsko zgodovino je tudi čevljarska svetilka oz. luč na gavge. Čevljarji so si nekdaj podobno kot tkalci in sitarji pri večernem delu razsvetljevali delovno površino s pomočjo usmerjene svetlobe. V sredino lesenega stojala (gavge) so postavili svečo ali petrolejko, na vsako stran stojala pa obesili z vodo napolnjeno kroglo. Spominek na tržiški praznik je lahko njegov šuštarček s klobučkom ali brez njega, izrezljan iz lesa na magnetku, ali drobcena miška, narejena iz oljčnega lesa na magnetku, ki predstavlja družabnost, lahko tudi zmedo v šuštarski delavnici. Jernej Kosmač je ljubezen do lesa 'poverbal' od očeta in mame. »Od njiju sem 'poverbal' tudi to, da rad delam od jutra do večera,« doda. V kranjski Iskri je delal 32 let in osem mesecev, potem je vzel status samostojnega kulturnega delavca, za domačo in umetnostno obrt izdelave izdelkov iz lesa pa navdušil še sina Mateja. Lepo se dopolnjujeta pri delu, oba znata vse, vendar gre Matej tudi svojo pot, njegovi so npr. filigransko natančno izdelani leseni uhani.

Jernej Kosmač se z obiskovalci, pogosto so to otroci, na stojnici zatopi v miselne igre, ki jih je večinoma sam razvil oz. dopolnil. To so igra s čepki, preskok, kratkočasnica in igra, v kateri volk pohrusta ovce, če mu to seveda uspe. »Volk in ovce je stara igra naših dedov in babic, igral sem jo še kot otrok, le da smo namesto lesenih izrezljanih figuric uporabljali fižolčke za ovce in koruzo za volka. Ovce se premikajo vodoravno in navpično po polju, volk se premika v vse smeri, tudi diagonalno. Ovco, ki jo volk preskoči, izločimo. Ovce pa seveda želijo varno priti v stajo. Kdo zmaga?« Pri igri s čepki pride do izraza znanje računskih operacij, ki bistrijo um. »Nekdo mi je rekel, naj to igro nesem v tovarno Krka, da jo bodo imeli namesto zdravil za demenco. Če bi vsak dan pol ure igrali to igro, bi tako natrenirali možgane, da do demence še prišlo ne bi,« meni Kosmač. Poleg tega te igre otroke odvračajo od televizije, računalnika. »Pri kratkočasnici ne gre samo za igro, ampak tudi za spoznavanje lesa. Vsako od polj je posebej zaznamovano z različno vrsto lesa in ko z igro zaključimo, gremo še v naravo pogledat, kako je videti kakšno drevo v živo, npr. češnja, oreh, octovec,« pojasni. V njegovi domači zbirki je tudi 161 trničev, vsak od teh ponazarja eno vrsto drevesa in grma.

Veliko je Kosmač že razstavljal doma in v tujini, ideje za svoje izdelke črpa po muzejih, razstavah, a vsem vedno doda svojo osebno noto. Z ljubeznijo do narave, kulturne dediščine želi še bolj obuditi tržiški običaj regljanje. Jernej Kosmač je dvakrat zmagal na natečaju za naj spominek Kranja. Enkrat je bila to šatulja, ki predstavlja Kranj na sotočju dveh rek, nastanek mesta pa ponazorijo prodnik, ki priča o geološki preteklosti mesta, keramika, ki kaže na sledi bivanja, in grb, ki utemeljuje veljavo mesta. Za naj spominek Tržiča mu je prvo mesto prinesla Radetzkyjeva kostanjeva potička. Še več ima priznanj in nagrad, iz domače vitrine pa se smehlja škrat Šentanček, ki morda kdaj še postane spominek kot sinonim za bogato rudarsko zgodovino v okolici Tržiča. V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani hranijo 75 Kosmačevih kropivčkov za blagoslovljeno vodo, prav vsak je narejen iz drugačnega lesa.

Zgodbe se pišejo in načrti se snujejo v delavnici domače in umetnostne obrti Kosmač, kjer z lesom ustvarja že naslednji rod, Jernejeva vnuka Vid in Taja.