Celo v Kašariji ni več prosa

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 20. april 2023 / 21:56

Letos je mednarodno leto prosa. Na Gorenjskem so ga lani pridelovali le na 7,1 hektarja površine. Pridelavo so opustili celo v Kašariji, za katero že ime pove, da je bila nekdaj kaša pomembna v prehrani tamkajšnjega prebivalstva.

Kranj – Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je letošnje leto razglasila za mednarodno leto prosa. Proso, še zlasti prosena kaša, je v svetu pomembno živilo za prehranjevanje prebivalstva, hkrati pa je tudi alternativna poljščina za prilagajanje setvenega kolobarja na zahtevnejše rastne pogoje, saj je odporno proti suši in visoki temperaturi, ima kratko rastno dobo (le okoli sto dni) in ni občutljivo na vrsto tal.

Na začetku 20. stoletja so v Sloveniji pridelovali proso še na šestnajst tisoč hektarjih površine, pred drugo svetovno vojno na okrog pet tisoč hektarjih. Pridelava prosa se je potlej občutno zmanjšala, a v zadnjih letih se spet povečuje – po eni strani kot odziv na podnebne spremembe, v katerih se vse bolj uveljavljajo rastline, ki so manj občutljive na vse pogostejše suše, po drugi strani pa zaradi prepoznane vrednosti prosa v zdravi prehrani. Predlani je bilo v Sloveniji s prosom posejanih 418 hektarjev njiv ali 62 hektarjev več kot leto prej. Skupni pridelek prosa je znašal 520 ton in je bil za 25 ton večji kot leto prej.

Na Gorenjskem sedem hektarjev prosa

Na Gorenjskem so lani po podatkih iz zbirnih vlog za kmetijska plačila pridelovali proso na nekaj več kot sedmih hektarjih površine, od tega največ, 4,1 hektarja, v kranjski občini in nekaj manj kot 2,6 hektarja v šenčurski občini. Zanimivo: v žirovniški občini, kjer prebivalcem vasi pod Stolom še danes pravijo Kašarji – po kaši, ki je bila nekdaj na tem območju pomembna v prehrani prebivalstva, prosa po uradnih podatkih ne pridelujejo več, dopuščamo pa možnost, da ga na kakšni kmetiji še pridelujejo, a ne oddajo zbirne vloge. Kot je pojasnila Marija Kalan iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Kranj, podatek o površini prosa na Gorenjskem vključuje le proso, ki je namenjeno predelavi v kašo in torej za prehrano ljudi, ne pa prosa, ki ga nekateri kmetje pridelujejo kot strniščni dosevek.

Sonček gorenjskega izvora

Med pomembnimi sortami prosa v Sloveniji je tudi avtohtona sorta sonček. Kot je pojasnila Marjetka Jene s Kmetijskega inštituta Slovenije, je izvorni material za to sorto seme, ki so ga nekdaj pridelovali na širšem območju Gorenjske, kjer so bili posevki prilagojeni na manj ugodne rastne razmere in odpornejši na bolezni in škodljivce.

V postopku vpisa v sortno listo so ugotovili, da je sorta avtohtona, da se razlikuje od drugih sort in da ima pomembno vrednost za pridelavo in uporabo. V sortno listo so jo vpisali leta 2005 in z odločbo za vzdrževalca sorte določili takratni Center za razvoj kmetijstva in podeželja Jable, ki se je kasneje pripojil h Kmetijskemu inštitutu Slovenije. V Jablah pridelujejo seme Sonček na približno desetih hektarjih površine, letno ga pridelajo od pet do deset ton, kar zadošča za setev od 150 do 300 hektarjev površine. Pridelovalci ga uporabljajo za pridelavo prosa kot glavnega ali strniščnega posevka. Za sorto je značilno, da dobro prenaša suha poletja in je odporna na poleganje in proti boleznim.

Izkušnje s Kozinove kmetije

Veliko izkušenj s pridelovanjem prosa na Gorenjskem ima Matej Konc, gospodar na ekološki kmetiji Kozina v Čirčah pri Kranju, kjer se ukvarjajo z živinorejo, s pridelavo ekološkega semena krompirja za Kmetijski inštitut Slovenije in s pridelavo žit – koruze, pšenice, ječmena, rži, pire, ajde in prosa. Vse pridelano žito tudi v lastnem mlinu zmeljejo in predelajo v moke, zdrobe in kaše, pri tem pa vse delovne postopke dodelave in predelave izpeljejo sami. Glavni kupec njihovih izdelkov so vrtci in šole v Kranju pa tudi drugje na Gorenjskem.

Na Kozinovi kmetiji je bilo nekdaj vedno mesto tudi za proso. Matej se še dobro spominja, kako so ga nekdaj sušili na posebnih »derah«, ki so bile del gospodarskega poslopja. Ko se je začel izboljševati standard prebivalstva in se spreminjati tudi njihove prehranske navade, je kašo kot »hrano revežev« začelo nadomeščati meso, proso se je začelo umikati bolj intenzivnim poljščinam. Tudi na Kozinovi kmetiji so v šestdesetih letih pridelavo prosa opustili, ponovno so jo obudili pred šestimi leti. Za to so se odločili zato, da bi lahko ustregli svojim kupcem, ki želijo na enem mestu celovito ponudbo moke, zdroba in kaše.

Najhujši problem so pleveli

Kot pojasnjuje Matej, proso kot glavni posevek sejejo sredi maja, setev mora biti plitva. Največji problem so pleveli, zato je pomembno, da njiva ni preveč pognojena in da že pred setvijo izvedejo tako imenovano slepo setev za uničevanje plevelov. Po setvi uničujejo plevele s česanjem njive. V ekološki pridelavi ne smejo za to uporabljati fitofarmacevtskih sredstev, v konvencionalni pridelavi bi jih lahko, a za to v Sloveniji ni primernih sredstev. Z običajnim žitnim kombajnom požanjejo proso konec avgusta, pridelek znaša od dva do dva in pol tone na hektar. Tudi lani, ko je bila suša, je bil pridelek zelo dober.

Sušenje prosa kot praženje kave

Medtem ko je pridelava prosa dokaj nezahtevna, je dodelava nasprotno temu zelo zahtevna. Po žetvi proso očistijo plevelov, nedozorelega zrnja in drugih primesi, nato ga sušijo. »Sušenje prosa je enako pomembno kot praženje krave. Sušenje da prosu aromo in okus,« pravi Matej in dodaja, da morajo celotni pridelek osušiti v nekaj urah. Sušijo ga v lesenih zabojih, skozi katere piha topel zrak, ki ga segrevajo s pečjo na lesno biomaso, pri tem pa temperatura zraka ne sme preseči 40 stopinj Celzija.

Proso pred luščenjem na fino očistijo, nato ga oluščijo. To naredijo tako, da zrna v stroju udarjajo ob obloženo steno, sledi ponovno čiščenje ter ločevanje oluščenega in neoluščenega zrnja. Proso luščijo sproti glede na naročila.