Nekaj iz zgodovine

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. april 2023 / 06:36

Tunjiške zgodbe (33)

Od Tunjic do Kamnika je bil nekdaj samo blaten kolovoz. Ob tej poti pa so rastla jagneta, to so tisti topoli, ki jim veje rastejo samo navpično navzgor. Ta drevesa pa so delala tako senco, da se blato na kolovozu ni nikoli posušilo. Zato je župan ukazal brezplačno delo, da se ta drevesa posekajo. Takemu delu so tedaj rekli, da morajo vaščani delati tlako. Prišlo je kar veliko gospodarjev, s seboj so pripeljali tudi svoje hlapce in dekle. Otroci pa so kar sami prišli. Posekali so drevesa in pospravili vejevje. Otroci pa so stiskali tam okrog nekih starih štorov. Izbrskali so neki glinast lonec, v katerem je bilo polno kovancev. Nekateri od vaščanov so nabrali polne žepe teh kovancev. Drugi pa se jih sploh niso upali dotakniti, ker so bili prepričani, da so »zacoprani«. Zapisano je, da je bilo teh kovancev tristo. Pa ne vem, ali so znali šteti do tristo, ko pa takrat še ni bilo šole v vasi. Po nekih zapisih se je to dogajalo leta 1842. Od teh kovancev, na katerih je bila kraljica Honorija, so se ohranili samo trije. To so tisti trije, ki jih je Birtova dekla domov prinesla. Dva sedaj hranijo v muzeju na Dunaju, enega pa v Ljubljani. Menda je šla neka žena berača kupovat Prašnikarjev mlin v Mekinje. Pa jo Prašnikar zaničljivo vpraša, ali se dela norca, da bi berači lahko kupili njegov mlin. Pa je malo premaknila svojo spodrecano krilo, se je pa toliko denarja po tleh vsulo, da je Prašnikar samo debelo pogledal.

Ljudje, tisti malo premožnejši, so svoj denar radi zakopavali, da jim ga niso rokovnjači pobrali. Pa poglejmo, kaj se je v tistih časih še dogajalo. Žandarji so hodili od hiše do hiše in nabirali godne fante za služenje dolge vojaščine. V zapisih našega rojaka dr. Franceta Steleta sem prebral, da so tudi v njegovo rojstno hišo prišli žandarji po dva brata, Primoža in Matija. Primož je takoj, ko so prišli, pokleknil in začel moliti, pa kar naprej je še dodajal: »Še en oče naš za žandarje ...« Tako da so se ga žandarji usmilili, ko je tako vztrajno molil zanje. Pustili so ga doma. Matija pa so odgnali s seboj. Menda je moral take marše delati, da je krvave pene tiščal. Kmalu pa je pobegnil od vojakov, domov si ni upal. Zato je bil dolga leta za hlapca na Koroškem pri enem »pavru«. Že ostarel in izmučen je prišel domov samo umret.

Kmečki fantje so se tej vojaščini, ki je trajala, dokler je bil mož sposoben za to službo, izmikali na različne načine. Oče je veliko kmetijo razdelil med dva sinova, ki sta bila kot gospodarja oba oproščena vojaščine. Domače hišno ime pa se je delilo na primer na spodnji in zgornji Sitar. Mi imamo v naši fari deset takih primerov. Nekateri fantje so šli med rokovnjače, ki jih žandarji niso bili zmožni poloviti. Drugi bolj miroljubni pa so šli med drvarje ali holcarje, kot so jim rekli. Nekoč so žandarji obkolili neko barako, kjer so delali drvarji. Hoteli so jih odpeljati, pa jih je vodja drvarjev prosil, naj jih pustijo vsaj toliko časa, da pojedo žgance za južino. Pa so jim dovolili, da se še najedo, med tem časom se je vodja drvarjev na skrivaj polulal v vrečko, kjer so imeli shranjen smodnik. Po južini pa je vodja žandarjev svojim ukazal, naj napolnijo puške, ko pa so to storili, so hoteli streljati, pa so »šrekelni« zaradi mokrega smodnika samo padli iz cevi kakor bobki pri kozah. Tedaj pa je vodja drvarjev zavpil: »Fantje cepine«! Ni kazalo drugega, kot da so tekli iz gozda, žandarji naprej, drvarji pa za njimi. Od tedaj dalje so morali žandarji svoje puške napolniti že, preden so šli iskat svoje nabornike.

Drugič so v gozdu zajeli več teh skrivaških fantov. Kar nekaj so jih – vklenjenih – odgnali v mesto in nato še naprej v cesarsko vojsko. Domači jih niso nikoli več videli. Več sreče so imeli tisti pri rokovnjačih, saj je žandarjem le redko uspelo katerega od njih ujeti.