Vojna na intimni ravni
Več kot eno leto je v prvem planu pozornosti svetovne javnosti vojna v Ukrajini. Spremljamo jo v njeni vojaški, gospodarski in politični razsežnosti. Kako pa jo doživljajo njeni neposredni udeleženci na svoji intimni ravni?
To je izzvalo škandal
Enega od odgovorov na gornje vprašanje najdemo v delu ukrajinske pisateljice Oksane Zabužko. Njen romaneskni prvenec s provokativnim naslovom Terenske raziskave ukrajinskega seksa je izšel že pred 27 leti in ni to, kar obeta naslov. Avtorica je bila nedavno gostja literarnega festivala Fabula; prireja ga založba Beletrina, ki je izdala slovenski prevod njenega romana. V intervjuju razloži prav to, kar nas zanima: kako se silnice zgodovine odražajo v tem, kar imamo za najbolj intimno: v spolnosti in zvezah. »Pri pisanju me vedno zanima predvsem eno: kako se veliki zgodovinski dogodki manifestirajo na človeški ravni. Zgodovina se odvija v kuhinji, v postelji, med seksom. Kako naša preteklost, vključno z velikimi kolektivnimi, zgodovinskimi travmami, vpliva na našo sedanjost, ne da se tega sploh zavedamo? Kako pokuka na dan v toksičnih zvezah, v družinskem nasilju, zlorabah? Kakšna travma se oglaša skozi vzorce nasilnega vedenja? No, to je izzvalo škandal. Kako si ta ženska drzne 'prevajati' ogromna vprašanja nacionalne travme v jezik telesa?! Z govorico ženskega telesa sem – arogantno, tako so trdili – načela temo, ki je pred tem pripadala samo moškim. Zame je bilo pri vsem skupaj največje odkritje to, da sem začela dobivati pisma bralk, in to vseh, od dvajsetletnic do žensk v poznih šestdesetih. Pisale so mi, da so v knjigi našle svojo zgodbo. Polovica naroda je, prvič v svojem življenju, v knjigi našla nekaj, o čemer se je prej morda diskutiralo le za štedilnikom.«
O vlogi književnosti med vojno
Ukrajinski filozof Volodimir Jermolenko je zatrdil: »Literatura v vojnem času je blasfemija, saj resničnosti vojne ni mogoče ubesediti.« Kako pa vlogo književnosti med vojno dojema Oksana Zabužko? Ne le vlogo pisateljev, vprašanje je tudi, kaj njihovo delo pomeni bralcem. »Spadam med tiste Ukrajince, ki smo po 24. februarju 2022 začasno izgubili sposobnost branja. Vse knjige v knjigarnah, ki smo jih brali in v njih uživali v t. i. 'normalnih okoliščinah', so se izkazale za bedno nezadostne v odnosu do homersko velikih izzivov življenja in smrti. V tem času sem, ironično, na prošnjo italijanske založbe napisala novo knjigo, dolg esej z naslovom Najdaljše potovanje, ki je do zdaj že preveden v šest ali sedem jezikov. V njej poskušam bralcem z Zahoda pojasniti kulturni in zgodovinski kontekst vojne, ki ga marsikdo ne pozna. Pisala sem na hitro in neorganizirano, ker je bilo treba rokopis oddati zelo hitro – to je bil komercialni projekt, ki ga je bilo treba izdati kar najhitreje. No, ampak hkrati nisem mogla kar zamenjati prestave in preklopiti na pisanje leposlovja. Ko se je sposobnost branja ljudem počasi začela vračati, mi je založnik poročal o ogromnem poskoku branosti mojih del. Ukrajinci so se vrnili h knjigam, natančneje k resni literaturi. Niso iskali samo razvedrila, pač pa odgovore na vprašanja o pomenu življenja in smrti. Vem, kaj je Volodja mislil, ko je rekel, da je literatura v nekem trenutku postala 'blasfemija' – v mislih je imel občutek nemoči, ki ga občuti pisatelj, ko se vojna razmahne. Počuti se kot Kasandra: ni je mogel, ni je znal ustaviti. V čem je torej smisel vseh teh knjig, ki sem jih napisal? Zakaj je bilo treba uničevati gozdove, da so bila lahko moja dela prevajana, tiskana, ponatisnjena … Počutiš se popolnoma neuporabnega. A v resnici ljudje berejo, ker jih takšne tragedije prizadenejo ne samo na čustveni, ampak tudi na eksistencialni ravni. Potrebovali bi obisk pri psihoterapevtu ali pa, še bolje, dobro knjigo. Knjiga pomeni intimen dialog z avtorjem – spomnimo se samo na Martina Bubra in na njegov dialoški princip Jaz-Ti. To bo zvenelo kot hvalisanje, ampak več ducat ljudi se mi je zahvalilo, češ da jim je kakšna moja knjiga pomagala preživeti. To mi daje drugačno perspektivo, vlogo. Vojne ne morem ustaviti, čeprav že leta kričim svoja svarila, in nisem bila edina, ki je to počela – a nihče ni prisluhnil. Pomagam lahko na ravni dialoga, ki daje bralcu občutek, da ni sam.« (Vir: intervju Ane Jurc z Oksano Zabužko na MMC RTV SLO)
Glasovi žensk in otrok
Prav zanimivo in pomenljivo je, da nam pisateljice odkrivajo drugačne poglede na vojno kot njihovi moški kolegi. Tu ob Oksani Zabužko omenimo le še primer beloruske pisateljice in nobelovke Svetlane Aleksijevič; njena dela so »literarna kronika čustvene zgodovine sovjetskega in post-sovjetskega človeka«. V tehniki intervjuja da spregovoriti glasovom žensk (Vojna nima ženskega obraza) in otrok (Zadnje priče). Postsovjetska prostranstva pa še naprej trpijo in krvavijo.