Moje ljubljene gore

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. april 2023 / 15:48

Življenje za roman, 1. del

Karol je eden tistih sicer zelo redkih posameznikov, ki si je dogodke iz svojega življenja redno in sproti zapisoval. Dva debela zvezka na drobno popisanih strani nas popeljeta v preteklost in sedanjost.

Počel je marsikaj. Med drugim je bil strasten ljubitelj gora. Na vrhu Grintovca je bil najmanj štiridesetkrat.

»Prvič se je to zgodilo na dan borcev leta 1954. Turo je vodil moj starejši brat. Iz Most pa do doma v Kamniški Bistrici smo se peljali kar s kolesi. Spominjam se, da me je brat peljal na 'štangi', ker kolesa še nisem imel. Do Kokrškega sedla smo hodili tri ure, prespali smo v Zoisovi koči. Bilo je tako lepo, da me je ta prvi objem gora začaral za vse življenje,« pripoveduje.

Ko je Karol delal v Hidrometalu, je bil eden od njegovih sodelavcev tudi Martin. V Slovenijo je prišel skupaj s svojimi brati iz Slavonije. Nekoč je omenil, da bi se rad povzpel na enega od vrhov.

»S turo sva imela malo smole, saj je začelo deževati. Sledila je prava gorska nevihta s treskanjem in grmenjem. V kočo sva prišla premražena do kosti. Zavila sva se v odeje, zraven peči pa sva potem posušila oblačila. Na vrhu bi se morala žigosati, Martin pa s seboj ni imel knjižice. S tal sem pobral kamen, na stebričku, ki so ga postavili geodeti, sem ga s strani malo zbrusil in potem kar nanj pritisnil štampiljko. Njegov sin Darko, ki je naju spremljal, je skakal od veselja. Minilo je več let, ko sem pri Martinu naročil 'ta visoke škornje'. Njegov sin pa mi je ob tej priložnosti prinesel pokazat kamen z Grintovca, ki ga je še zmeraj hranil kot lep spomin.

V gore so me včasih spremljali tudi ljudje, ob katerih nisem vedel, ali bi se smejal ali jezil. Janez, denimo, je bil hud ženskar, rad pa ga je tudi dal na zob. Pogosto me je vprašal, ali je tam gori tudi kaj deklet. Nekoč so imeli na Kokrškem sedlu neko proslavo. Janez se mi je pridružil in že med potjo je večkrat nagnil steklenico. Da bi prišel k sebi, se je v koči nalokal prave kave. Ponoči revež ni mogel spati, rogovil je sem in tja, dokler ga ni eden od planincev pošteno usekal po nosu. Zjutraj, ko se je prebudil, mu je verjetno postalo nerodno. Na skrivaj se je izmuznil in jo kar sam mahnil v dolino.

Ne bom pozabil nočnega pohoda na Grintovec leta 1992. takrat sem Danilu rešil življenje. Koča je bila kot po navadi nabito polna. Harmoniko je vlekel 'tunjški Jano'. Na slavju se je znašla tudi skupina fantov, ki so ravno prišli od vojakov. Že okoli polnoči pa je eden od prisotnih funkcionarjev hotel imeti v koči mir in tišino. Nemogoča zahteva, glede na to, da je bil redkokdo trezen! Ura je bila pol dveh zjutraj, ko so rekli: 'Pa pojdimo na vrh!' in smo šli. Bili smo že na strehi Grintovca, ko je nekdo vzkliknil, da Danila ni! Nemudoma sem se obrnil in stekel po isti poti navzdol. Zagledam ga ob neki skali. 'Kaj pa počneš tukaj?' ga vprašam. 'Malo bom zaspal,' mi odgovori. Če bi ga pustil spati – noč je bila mrzla – bi se lahko zgodila podhladitev.

Tja gor, na Grintovec sem hodil tudi s psom. Bilo je obdobje, ko smo kočo z združenimi močmi obnavljali. Nekoč pa me je pri vhodu zalotil funkcionar in mi rekel, da s psom nimam vstopa. Ostro sva se sporekla, na koncu sem le odnehal, saj sem ga dobro poznal. Pomislil sem, kaj se repenči; ko smo delali pri koči udarniške, ga pa ni bilo blizu. Ni mi bil všeč zlasti ne takrat, ko je nam, ki smo pomagali brez plačila, med vrsticami očital, da smo 'preveč pojedli'. Ko so čez nekaj mesecev podeljevali značke in priznanja, nisem šel. Zamalo se mi je zdelo.

So pa bili ti časi kljub nekaterim grenkim kapljam zelo lepi. Mladi smo se v hribih veliko srečevali. Leta 1959 me je brat prvič vzel s seboj na Triglav. Do koče pri Peričniku sva se peljala z motorjem NSU-Pretis. Od Aljaževega doma sva potem krenila po Tominškovi poti do Staničeve koče ter čez Trž na Kredarico, kjer sva prespala. Žal je bila vidljivost z vrha zaradi oblačnosti slaba. Škoda. Sem se pa ob tej priložnosti spomnil na Joža Čopa. Nekoč so ga prosili, da bi prišel v Planico 'štamfat' sneg. Pa ga je neki zoprnež dražil, češ 'a boš tudi ti skoču'. Pa mu je odgovoril, da je že, da je 'potegnu kr sto petdeset metrov, pa bi še več, če me ne bi foušlivci nazaj držal'.

V hribih sem spoznal tudi dekle Jano. Vanjo sem se zatreskal do ušes. Rekel sem si: ali ona ali nobena. Tako je naneslo, da sem še danes, ko sem že v tako imenovanih poznih letih, še zmeraj samski. Doma so me vzgojili v cagavca in molčečneža. Pogosto se spomnim na star kmečki pregovor, ki pravi, da se fant, ki ni zgovoren, še oženit ne more.' A po toči zvoniti je prepozno.

Leta 1971 sem se lotil zidave hiše. Pomagali so mi tudi sestrini in bratovi otroci. V zameno sem jim obljubil, da jih bom enkrat vzel s seboj v hribe.

Nekoč sem sedel pred kočo, s hrbtom obrnjen proti steni Raduhe. Prisedla je neka ženska, izvlekla daljnogled in začela opazovati to steno. Potem se je obrnila k svojemu sinu in mu rekla: 'Ane, ko boš ti velik, boš prav tako alpinist kot ati?' Fant je kar molčal. Pa sem se, nebodigatreba, vtaknil: 'Lahko pa rečeš, da boš gorski reševalec. In boš reševal tiste, ki so se v steni zaplezali.' Potem sem vstal, pograbil nahrbtnik in jo mahnil v dolino.

Na vrhu Skute se mi je zgodilo nekaj neprijetnega. Pri sestopu sem izgubil občutek za smer. Večkrat sem se obrnil in šel na vrh ter se začel ponovno spuščati. Šele ko sem prišel na pode pod Skuto, kjer je sijalo sonce, se mi je oddahnilo …«

(Se nadaljuje)