Druženje s slovenskimi izseljenci

Po Severni Ameriki po gorenjsko (4)

V Torontu so me gostili sorodniki. Tone Logar, moj prastric, je način preživljanja nedelj z obiskom bogoslužja in opoldanskega družinskega kosila prinesel iz rodne Gorenjske. Ob nedeljah smo obiskali slovensko središče in župnijo, ki ležita na ulici Browns Line. Pred pol stoletja je bila ta ulica polna ne le slovenskih hiš, temveč tudi trgovin in gostiln v lasti Slovencev. Ni naključje, da so ravno tu zgradili slovensko cerkev in šolo. Pred cerkvijo se že pred začetkom bogoslužja zbirajo ljudje, ki klepetajo v slovenščini, začinjeni z angleškimi besedami. Preseneti me zgovornost izseljencev: starejša gospa mi pove, da se je v Kanado priselila z Brnika, gospod na vozičku pa iz Kamnika.

Opoldne sledi slovensko kosilo pri prastricu Tonetu in njegovi ženi Fani. Tone pripoveduje, da je že kot fant odšel čez ocean z mislijo na boljše življenje. Realnost ob prihodu v Kanado je bila za priseljenca precej drugačna, saj si je službo in namestitev moral poiskati sam, brez pomoči in znanja angleščine. Kljub težkim začetkom – morda pa ravno zaradi tega – so bile slovenske družine močno povezane.

Dokaz tesnega sodelovanja je tudi letovišče v okolici Toronta, ki so ga Slovenci s skupnimi prispevki kupili in obnovili. Tja so me povabili na slovensko kosilo in večer ljudskih godcev. Presenetila me izseljenska mladina, ki sicer razume le še posamezne slovenske besede, vendar pa vsi izvrstno obvladajo plesne korake polke in valčka. Še več: precej mladih igra tudi harmoniko ali kako drugo glasbilo, s katerim izvajajo slovenske viže.

(Nadaljevanje prihodnjič)