Besednjak tokrat bolj oseben
V dvorani Kina Žiri so predstavili novo knjigo Mihe Nagliča, ki jo je poimenoval Mihatov besednjak in je neke vrste nadaljevanje njegovega Žirovskega besednjaka.
V Žirovskem besednjaku, ki je izšel pred štirimi leti, je Miha Naglič s kratkimi zapisi pod petsto besednimi iztočnicami popisal svoje videnje Žirov in Žirovcev. V novi knjigi Mihatov besednjak pa je svoj pogled razširil čez žirovska obzorja in v novih petsto zapisih predstavil še celo vrsto oseb, reči, pojmov in dogodkov, s katerimi se je tako ali drugače srečal v prvih sedemdesetih letih svojega življenja in dela. Gre za izbrane besede, kakor jih razume, razlaga in (po)doživlja v svojem osebnem kontekstu. Ob predstavitvi knjige v Žireh je avtor tudi pojasnil, zakaj je naslov Mihatov, in ne pravilneje Mihov besednjak – v domačem kraju, pravi, namreč nihče ne bi rekel Mihov, ampak vedno Mihatov.
Za uvod v predstavitev knjige so si obiskovalci gledali dokumentarni film njegovega prijatelja Andreja Borisa Mlakarja o prvem obisku dalajlame v Sloveniji v začetku julija 2002 in peščeni mandali, sveti podobi, ki so jo ob tej priložnosti izdelali tibetanski menihi. To je bila prva javna predstavitev tega filma, nekakšna predpremiera, je poudaril Naglič. Premiera bo namreč 11. aprila v Slovenskem etnografskem muzeju. Prav omenjeni dokumentarni film je bila tudi začetna iztočnica za pogovor z Mihom Nagličem, ki ga je vodila novinarka Jana Jenko. Naglič je priznal, da sam nima veliko izkušenj z budizmom, je pa s tem povezano eno od gesel v Mihatovem besednjaku, to je Primož Pečenko. Tako se je spomnil prijatelja, ki je po izkušnji v budističnih samostanih kot profesor poučeval budizem v Avstraliji. Ob tem je Jana Jenko spomnila, da je bil Naglič prvi Žirovec, ki se je po končanem študiju humanistike vrnil v Žiri in rojstnemu kraju poklonil vse življenje, čeprav bi si lahko drugje našel boljšo službo. Naglič je priznal, da se marsikdo čudi, zakaj se je po dveh letih v Parizu odločil za vrnitev v Žiri, sam pa tega ne jemlje tako tragično. »Očitno imamo v rodu, da se vračamo v 'gnezdo'. To je storil že moj stari oče, ki je kot rudar delal v Ameriki, a so ga ob prihodu domov aprila 1914 vpoklicali v vojsko.«
Knjigo Mihatov besednjak je za razliko od Žirovskega besednjaka zastavil še bolj osebno, med tremi najljubšimi gesli pa je izpostavil: Čigav si pa ti?, kresovanje ter Mariji – stara mama in vnukinja. V prvem se je spomnil dogodka iz mladosti, ko je mimo njega večkrat pripeljal Janko Lazar in ga vprašal: Čigav si pa ti? Kot pravi Naglič, mu je vedno strumno odrecitiral, čigav je, nekoč pa ga je imel dovolj in mu je vrnil zafrkljiv odgovor. Pod geslom kresovanje se skriva njegova poezija, pod tretjim geslom pa zelo močna zgodba o dveh Marijah: prva je bila njegova prababica, ki so jo z balo sprejeli pri klonici ob cesti, o čemer mu je pripovedoval Peter Naglič, ki je po tej cesti tik pred koncem druge svetovne vojne pripeljal posmrtne ostanke svoje umorjene sestre, njeni domači pa so jo pričakali prav na kraju, kjer so osemdeset let prej pričakali staro mamo umorjene. »Prvo so na ta kraj pripeljali kot nevesto, drugo pa kot umorjenko.«
Na koncu je Naglič priznal, da mu je tudi po tej knjigi ostalo še sto gesel, a za zdaj nima motivacije za pisanje še enega takega »špeha«, kot se je izrazil. Diplomatsko se je izognil tudi namigom, ali morebiti pripravlja pesniško zbirko, glede na to, da je nekaj pesmi že vključil v Mihatov besednjak: »Po moje sem že prestar za pesniško zbirko. Za poezijo je treba biti zanesen od kakšnih močnih čustev – zaljubljenosti, jeze ali česa podobnega, to pa nisem.«