Zvesti Gorenjskemu glasu

Vida Finžgar iz Krope je zvesta naročnica Gorenjskega glasa že 64 let, odkar časopis sploh izhaja.

Prvo številko Glasa je naročila leta 1947, ko je začela delati v kranjski knjigarni DZS. Kot mi pojasni, je bila takoj za knjigarno v nekdanjem Globusu tiskarna Gorenjskega glasa, ki se je še zelo dobro spominja. Petinosemdesetletna Vida pove, da so bili zaposleni pri DZS-ju nekako povezani z njo, zato se je takoj naročila na časopis ter mu ostala zvesta vse do danes. Časopis prejema na dom in komaj čaka, da ga dobi v roke. Všeč so ji prav vse teme in kljub temu, da zaradi kapi vidi le na eno oko, počasi prebere vse do zadnje vrstice, njej zelo ljubi časopis. Vedno reši tudi križanko, s katero si poleg kuhanja, gospodinjenja in vrtnarjenja krajša čas. Rada se spominja tudi izletov z Gorenjskim glasom, ki pa se jih zadnja leta, zaradi bolečin v križu in nogi, žal ne more več udeleževati. Vida pa ni celo življenje delala pri DZS-ju, temveč je od šestdesetega leta službovala v Iskra Mehanizmi Lipnica, od koder se je enainosemdesetega leta tudi upokojila. Takrat pa je uresničila tudi visok cilj ter se kot prava Slovenka odpravila celo na Triglav.