Butarica
Minila je cvetna nedelja in z njo butarice. Begance, gubance, različna imena imajo, nameni in izdelava je enaka. Zelo sem vesela in ponosna, da izdelam butarico sama. Včasih sem jih naredila pet, vsakemu otroku svojo, danes je ena dovolj za celo hišo. Najpomembnejše je nabrati zelenje. Bolj kot je pisano, lepša je. Jaz nimam predpisanih vrst lesa in zelenja. Kar dobim, to uporabim. Nepogrešljiv je bršljan. Najlažje narediš butarico iz navadnega bršljana (Hedera helix). Preprosto povedano, to je tisti bršljan, ki ima lepe jagode in vejice v snopih. Letos sem pri znancih dobila drugo vrsto bršljana (Hedera hibernica). Ta nima jagod. Za butarico sem morala natrgati vsak list posebej in jih povezati v snope. Ko sem tako izdelovala butarico, sem kaj kmalu ugotovila, da bo tega zelenja premalo in da gre vse skupaj zelo počasi. Natrgam zelenje, ki ga imam doma, vrbo, poganjke japonske češnje. Še vedno ni bilo dovolj. Kje naj sedaj dobim zelenje, pomislim, in rešitev je na dlani. Česar nimam jaz, ima soseda. Ona ima vrt kot arboretum. Narezali sva cipreso različnih vrst, resje in potem je šlo hitreje. Na vrhu mora biti oljka. Dodala sem še malo forzicije, da je bilo bolj pisano. Ponosno opazujem to svojo butarico. Tudi otrokom je všeč. V vasi so izdelovali butarice skupaj z otroki in ena od mamic reče: »Mentorjev nam manjka. Malo staršev zna še povezati butarico. Ali se nam boš prihodnje leto pridružila?« Seveda, odgovorim. Z veseljem in si mislim, sedaj sem že toliko stara, da lahko postajam mentor. Ko povežemo šibe različnega lesa skupaj, na to konstrukcijo navezujemo zelenje. Vsako vrsto zelenja povežemo posebej. Pri tem nam prav pridejo še kakšne roke, da primejo vse skupaj in da lahko trdno povežemo. Nekaj takih prijemov in navad sem videla pri tastu, ki je izdeloval butarice. Tudi cvetličarji in vrtnarji v šoli so me naučili marsičesa. Vse pa moraš preizkusiti sam. Dokler se ne lotiš dela sam, so vse besede, slike in teorija zaman. Cvetna nedelja je bila v znamenju Planice. Zmagovalcem so namesto šopka izročili butarico, kar se mi je zdelo zelo lepo. Navade bodo živele, dokler bomo z njimi živeli ljudje in nam bodo prinašale veselje. Nihče drug ne bo tega počel namesto nas. Sedaj imam svojo butaro prislonjeno na okenski polici. Lepo se bo posušila. Ne vem, če jo bomo gledali in premikali sem in tja celo leto. Naj bi z njo kropili po hiši ob božiču ali ko pride huda ura. Kdo ve, kaj bo huda ura. Včasih je bila toča, grmenje. Ali bo huda ura sedaj suša, požar, bolezen? Vsekakor je ne bomo vrgli stran. Kdaj bomo z njo podkurili ali jo delno uporabili za ogenj ali škropljenje po hiši, ne vem. Vem le, da sem z veseljem in ponosom »posvojila« to navado.