V bolnišnici na Bledu, 41. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 6. april 2023 / 09:21

Bal se je, da ne bi kakšna vojna enota sicer enega skušala vzeti. Vojni in politični funkcionarji so temu ugovarjali, končno pa so le ustregli zdravnikovemu nasvetu. Prav kmalu so se lahko prepričali, kako prav je imel zdravnik. Spet sem bil zraven, ko je na Bled prišla neka, če se prav spomnim Hercegovska brigada. Oficirji so prišli tudi v bolnišnico in si jo ogledali. Enemu od višjih oficirjev je bil takoj všeč rentgenski aparat. Da ga nujno potrebujejo in da ga bodo vzeli, je dejal zbranim. Naši, od katerih je bil najvišji neki kapetan, so temu ugovarjali. Saj vendar sami ne morejo ostati brez tega aparata. »Šuti, mi smo vas oslobodili!« je oni na kratko končal in ekipi, ki je bila z njim, ukazal razstaviti in odpeljati edini rentgenski aparat. Vsi, ki smo bili temu priče, smo ob tem prvič doživeli grenko spoznanje, kako prihajajo »osvoboditelji«. Dnevi so minevali in jaz sem se že naveličal postopanja in poležavanja. Želel sem si samo domov. Ko sem to povedal zdravniku in mu zagotovil, da se dobro počutim, je moji prošnji ustregel. Dne 30. maja 1945 sem bil iz bolnišnice odpuščen. To je bil tudi odpust iz vojske. Slekel sem vojaško uniformo in nikoli več mi je ni bilo treba obleči. Za to se imam zahvaliti dejstvu, da sem bil vedno samo navaden vojak, ker tisti z raznimi čini so se v vojsko vedno znova vračali.

Več srčne kulture!

Preživeli smo petletno krvavo borbo, borbo, kakršne ne pomni človeštvo. Bila so doživetja, ki so segla do poslednjega človeka in pri slednjem prav v dno njegove duševnosti. Doživetja, ki so pustila mnoge neizbrisne sledove. Kakšni pa so ti sledovi? Borba, ki se je vodila, je bila trda, neizprosna, surova. Šlo je za biti ali ne biti. Brez ozira na levo ali desno. Brez ozira na najosnovnejše pravice življenja, tako posameznikov kot celih narodov. Surovost in brezobzirnost sta dosegli vrhunec, tako da se nehote vprašamo, ali je danes kaj takega sploh mogoče. Danes, ko je olika in civilizacija na taki višini! Ko so padle v letu 1941 prve žrtve, smo osupnili. Brez besed smo stali ob prvih žrtvah – talcih. Nismo našli niti besede sožalja do bratov, sester in staršev, ki so se onesveščali, objemajoč svoje najdražje, privezane na kole, vse v krvi in brez življenja. Srečevali smo se na cesti brez pozdravov in besed, ki so v navadi. Res, bil je to pravi veliki petek, ko se je zdelo, da še sonce ne more gledati tega sveta, grdega in surovega. Ko se nam je zdelo, da so celo cvetovi povesili svoje glavice, ko nismo slišali niti ptičjega petja. Zdelo se je, da vsa narava žaluje ob strašnih doživetjih človeka – svojega gospodarja. Čas pa je šel svojo pot. Minevali so dnevi, tedni, meseci. Padali so vedno novi, vedno številnejši. Mi pa smo samo še rekli, ko smo brali kričeče lepake: »Spet so jih trideset.« Krvavela so nam srca, z grozo smo gledali vse to. Pa smo sklenili, da se maščujemo, da napravimo temu konec. In smo se postavili v bran s puško v roki, kdaj celo brez nje. Zato je bila pač potrebna jeklena volja in trda srca. Tam smo se naučili gledati smrti v obraz. Spoznali smo do dna vso resnico sovraštva. Še posebej bridko resnico in bridke posledice sovraštva med brati. Ob smrti tovariša smo se poklonili njegovi žrtvi s spoštovanjem. Potem pa smo šli dalje svojo pot.