Kako je Šimen gojil tobak
Tunjiške zgodbe (31)
Včasih je bil tobak blago, ki se ga ni dalo povsod dobiti. Pa še drag je bil, zato so ga »švercali« vse iz Bosne in Dalmacije ter čez Hrvaško v naše kraje. Ljudje so imeli malo denarja, še za hrano ni bilo, kaj šele za neumni tobak. Mnogi so ga zato gojili kar doma, vse do druge svetovne vojne in še tudi po njej. Mnogi so se navadili nanj, tako kot danes. Nekateri so ga zvijali v cigare, spet drugi so kadili »fajfe«. Tisti iz naših koncev, ki so delali v kamniški smodnišnici, pa so ga enostavno »čikali« in »šnofali«, ker se tam kaditi ni smelo, povsod je bil namreč smodnik. Od njih so se navad navzeli tudi drugi, med njimi tudi marsikatera ženska. Mož, ki ni imel za pasom obešenega svinjskega mehurja, napolnjenega s tobakom, ni bil deležen kake posebne moške časti. Posebno ne, če se je znašel v vaški gostilni. Tisti, ki so »čikali«, so neprestano pljuvali naokrog. Zato so v tistih časih imeli po hišah posebne posode, bele, okrogle, napolnjene z žaganjem, ki so jim rekli pljuvalniki. Danes teh pljuvalnikov ne poznamo več. Med drugimi Tunjičani je tobak doma gojil tudi stari Komatar, Šimen. Povsod ga je nasadil, kjer je ostal kak košček obdelane zemlje. Najlepše pa je uspeval tisti, ki je bil posajen pred hišo, lepo na soncu. Proti jeseni je Šimen liste tobaka porezal in jih nabral na vrvico, ki jo je napel pod hišnim napuščem na sončni strani hiše, da bi se tobak čim lepše posušil in da bi v cigari lepo gorel. Kasneje ga je sušil še na podstrešju hiše. Njegovi ženi Tončki pa to Šimnovo delo nikakor ni bilo všeč. Nekaj časa mu je ugovarjala, kar pa Šimna ni ganilo. Da bi ga odvrnila od gojenja tobaka, mu je liste posipala s podganjimi kakci. Dolgo tudi to ni pomagalo. Šele po dolgem času se je Šimen prepričal, da je njegov tobak všeč tudi hišnim podganam, tako kot mnogim ljudem. Končno je Šimen zaradi podgan opustil pridelavo tobaka. To je bilo še najbolj všeč njegovi ženi Tončki. Nikoli pa mu ni povedala, da mu je tobak posipala s podganjimi kakci prav ona.