Mlinarjev Jožef, nadškof iz Kovorja

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. april 2023 / 13:24

Kar nekaj pomembnih posameznikov v zgodovini Katoliške cerkve v Sloveniji je bilo rojenih na Gorenjskem. Med njimi zaseda pomembno mesto ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, rojen septembra leta 1902 pri Mlinarju v Kovorju.

Sredi marca so v knjižnem središču Celjske Mohorjeve predstavili skoraj 600 strani obsegajočo monografijo o pomembnem, vendar zaradi različnih razlogov neupravičeno zamolčanem gorenjskem rojaku nadškofu dr. Jožefu Pogačniku. Rodil se je 28. septembra leta 1902 pri Mlinarju v Kovorju kot sedmi otrok Janeza Pogačnika iz Zvirč in Marije Perne s Povelj nad Trstenikom. Monografijo, prvo iz novonastajajoče zbirke Teološke fakultete iz Ljubljane in Celjske Mohorjeve z naslovom Testes temporum – Priče časov, je napisalo 19 uglednih piscev, ki ne pišejo le o srednji osebnosti, Mlinarjevem nadškofu iz Kovorja, ampak, kot je zapisal recenzent monografije prof. dr. Aleš Gabrič, »med odstiranjem Pogačnikove življenjske poti sledimo tudi razvoju Katoliške cerkve v Sloveniji, prav tako pa dinamiki povojnih odnosov med državo in največjo versko skupnostjo pri nas«.

Dr. Jožef Pogačnik, v mladosti tudi pisec poezije, ki je leta 1931 izdal zbirko Sinje ozare, je bil vpet v vihravo obdobje povojnih odnosov med jugoslovansko državo in Katoliško cerkvijo, v različne poglede in trenja, ki so se glede tega vprašanja pojavljala tudi v Cerkvi sami, in v prizadevanja, da bi Cerkev ohranila svoj kolikor toliko avtonomen položaj v odnosih do države. Takratni ljubljanski škof in kasneje nadškof Anton Vovk je dr. Pogačnika leta 1959 imenoval za generalnega vikarja škofije, na njegov predlog pa je leta 1963 tedanji papež Janez XXIII. imenoval Pogačnika za pomožnega škofa in po Vovkovi smrti julija istega leta najprej za apostolskega administratorja nadškofije in marca leta 1964 za nadškofa. »Prvi pastir« ljubljanske nadškofije je bil do 23. marca leta 1980, ko je bil za novega ljubljanskega nadškofa imenovan njegov prijatelj dr. Alojzij Šuštar. Nadškof dr. Jožef Pogačnik je dočakal Šuštarjevo imenovanje, dva dni kasneje, 25. marca pa je umrl. Tako Šuštarjevega posvečenja 13. aprila leta 1980 ni dočakal.

Nadškof dialoga in odpuščanja

Na predstavitvi monografije, na kateri so sodelovali ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, urednik monografije dr. Dejan Pacek, begunjski župnik in zgodovinar dr. Matjaž Ambrožič, Simona Gregorčič, Brane Senegačnik in dr. Bogdan Kolar, so bile poudarjene nesporne nadškofove zasluge za uveljavitev sklepov drugega vatikanskega koncila v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Tako je posvetil več kot tristo duhovnikov, spodbujal razmah verskega tiska in pastoralne ter katehetske dejavnosti. Ustanavljal je nove župnije in podpiral obnovo in gradnjo cerkva. Čeprav ga je oblast trikrat poslala v zapor, je v dobro Cerkve zagovarjal dialog z njo, kar v delu Cerkve vselej ni bilo dobro sprejeto. Spodbujal je delovanje Teološke fakultete v Ljubljani in se ostro postavil za njen obstoj, čeprav je bila leta 1952 osiromašena profesorjev in izločena iz sistema javnega izobraževanja. Urednik dr. Dejan Pacek je zapisal: »Pogačnik je v zadnjih letih nadškofovske službe do oblasti nastopal poudarjeno spravljivo. Na ta način je pomembno doprinesel k temu, da je slovensko katoliško občestvo – drugače kakor hrvaško – jugoslovanski državni in družbenopolitični okvir sprejelo kot gotovo dejstvo.« Dr. Aleš Gabrič pa o nadškofovem odnosu do oblasti piše: «Obenem spoznavamo Pogačnikovo osebnost, ki, kljub temu da mu je bila z neutemeljenimi sodbami za več let odvzeta prostost, do svojih preganjalcev ni bil zamerljiv ter ni čutil sovraštva, temveč si je prizadeval za odpuščanje in spravo.«

»Na nadškofa dr. Jožeta Pogačnika neupravičeno pozabljamo,« je dejal na predstavitvi monografije zgodovinar in begunjski župnik dr. Matjaž Ambrožič. »Morda tudi zato, ker je bil nadškof med dvema bolj znanima in izpostavljenima nadškofoma: Antonom Vovkom, ki je bil pod hudim pritiskom tedanjega režima, in dr. Alojzijem Šuštarjem, nadškofom v času slovenskega osamosvajanja in tranzicije. Zato je treba na novo ovrednotiti delo nadškofa dr. Jožefa Pogačnika.«