Tam, kjer je burja doma

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 16:55

Veliki rob (1237 m n. m.) in Kucelj (1237 m n. m.) – Tura nad Vipavsko dolino. Če ujamemo pravi čas, bomo bogato nagrajeni s čudovito floro, ki raste na Čavenskem pogorju.

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m n. m.), najbolj obiskan pa razgledni Kucelj (1237 m n. m.). Drugi vrhovi so še Čaven (1185 m n. m.), Veliki rob (1237 m n. m.), Selovec (1265 m n. m.), Mala gora (1034 m n. m.). Tako na Velikem robu kot Kuclju smo že bili, a tokrat ju bomo obiskali po drugih poteh.

Na primorski avtocesti pri Razdrtem zavijemo desno na hitro cesto proti Novi Gorici. Cesto zapustimo na izvozu Selo/Dornberk/Černiče, kjer zavijemo desno in nato v vasi Selo zavijemo levo proti Vrtovinu. Peljemo se skozi vas, ki je precej razpotegnjena, in parkiramo na urejenem parkirišču v zgornjem delu vasi, kjer so tudi smerokazi. V spodnjem delu se pot zmerno vzpenja, nato pa strmina narašča in se skozi gozd vzpenja v prijetnih okljukih. Srednječavensko pot dosežemo pri bivaku Črna peč. Tam se usmerimo proti zahodu. Prijetna kamnita pot poteka skoraj ves čas po isti izohipsi in nas po treh kilometrih pripelje do odcepa, ki v bistvu niti ni označen. Označen je z modrimi pikami. Se vidi, da smo blizu Italije, kjer so pogosto tako markirane neuradne poti. Začnemo strmi vzpon proti žlebu, ki se v vrhnjem delu močno zoži. Lokalno se žleb imenuje Lavrinov žleb, predvidevam, da po Antonu Lavrinu, raziskovalcu v 19. stoletju, ki je med drugim v tedanjo Slovenijo pripeljal ogromno egipčanske kulturne dediščine. Tudi mumijo, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije. Ko izstopimo iz žleba, smo na markirani poti, ki proti Velikemu robu pelje iz smeri Vitovlje. Tukaj smo pred leti že hodili. Sledimo poti skozi gozd, ko dosežemo kamnite sklane pomole, nato pa se skozi gozd povzpnemo do golega Velikega robu, kjer je križ z vpisno skrinjico.

Z vrha Velikega roba nadaljujemo naprej proti vzhodu vse tja do Kuclja. Prečna pot se vmes kar malce spusti, nato pa nas čez kraški travnik popelje vse do vrha Kuclja. Naj opozorim, da bodimo z vrha Velikega roba pozorni na markacije, saj nas lahko zavede dobro uhojena, a stara, nič več markirana pot, ki z vsakim metrom postaja bolj in bolj zaraščena.

Z vrha Kuclja začnemo sestopati nazaj proti Vrtovinu. V zgornjem delu je sestop precej strm. Pozorni bodimo tudi na tla pod nogami, saj je svet tipično kraški in lahko hitro pride do zvina noge.

Na razpotjih sledimo markacijam za cerkvico sv. Pavla, ki stoji na Školju, kjer je tudi arheološko najdišče. Školj pomeni velika skala in med arheološkimi izkopavanji je bilo odkrito, da so ljudje tukaj živeli že pred več kot 3500 leti. Pod školjem je vodila rimska cesta iz Ogleja proti Emoni. Med 4. In 7. stoletjem je na školju stalo mestece, kamor so se ljudje umaknili pred hordami barbarov. Danes na sredi školja stoji obnovljena cerkvica sv. Pavla. To je zelo eminentna lokacija z bogatimi razgledi po spodnji Vipavski dolini. Zgodovina cerkve ni znana. Verjetno je bila zgrajena v srednjem veku, na rimskih zgodnjekrščanskih temeljih. Svetišče je bilo posvečeno leta 1521.

Sestopimo do vasi in sledimo smeri proti Vrtovinu. Zadnjih nekaj sto metrov hodimo po cesti.

Nadmorska višina: 1237 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5