Zlati konjički

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. marec 2023 / 12:43

Tunjiške zgodbe (30)

Ko so Francozi zasedli naše kraje, jih cesarska vojska ni mogla pregnati celo desetletje. Tudi naši fantje so se morali boriti z njimi. Tako sta Magdalenkov Matevž in njegov vojaški kolega Punkelčov Martin iz doline Kokre kot cesarska vojaka zasledovala umikajoče se Francoze po tirolskih hribih. Francozi so bili hitrejši, zato njihov regiment ni imel nobenega dela več. V neki dolini z redkimi hišami v Tirolah so se dolgočasili. Pa še njihov »feldvebel« se je zaljubil v neko tirolsko deklino, da je bil več pri njej kot pa pri svojih soldatih. Matevž in Martin sta bolj iz dolgočasja kot iz potrebe delala na eni izmed žag, ki jo je poganjal potok, ki je tekel po dolini. Na žagi sta valila hlode do samih žag. V nedeljo, ko na žagi niso delali, pa sta šla na bližnji hrib, kjer je bil zapuščen grad, ki so ga grajski pred kratkim zapustili. Vojaki so v glavnem že vse, kar je bilo kaj vredno, pokradli. Matevž pa je med pohajanjem po sobanah v eni izmed njih opazil v kotu za mizo pod klopjo nekakšen predal. Ko sta ga odprla, sta v njem našla črno leseno skrinjico, znotraj oblečeno z rdečim žametom. V škatli pa za več kot eno dobro ped velike zlate kipce, vprežene konje s plugom in dvema oračema. Zelo sta bila presenečena. Vse skupaj sta odnesla v dolino na žago in dobro skrila. Čez nekaj časa se je zgodila nesreča, in sicer so hlodi povaljali Matevža do smrti. Čas je tekel naprej. Vojsko so kmalu razpustili. Vsi vojaki so, kakor so vedeli in znali, peš odhajali proti svojim domovom. Tudi Martin se je pripravil, da peš odide proti svojemu domu v Kokri. Skrbno pa je najdeno zlatnino zavil in odnesel domov. Čez nekaj časa pa je obiskal Matevževo vdovo Magdalenkovo Katro na Vrhovju, da bi ji povedal, kje in kako je storil smrt njen mož Matevž. Danes ima Magdalenkova domačija že drugo ime. Kmalu je Martin obisk ponovil in tako se je zgodilo, da sta se Martin in Katra zaljubila in se tudi poročila. Martin se je preselil na Vrhovje, seveda je s seboj prinesel tudi tisto črno skrinjico. Ravno tako, kot je bila skrita v gradu, jo je Martin skril v kot pod klop za mizo v kmečki sobi. Čeprav je skrivnost dobro skrival, pa se je Katra nekoč le pobahala pred sosedo, kako dobro se je drugič omožila in da je dobila bogatega moža. Tako se je kar kmalu po celih Tunjicah govorilo, kaj imajo pri Magdalenku skritega. To je prišlo na ušesa tudi rokovnjačem, ki jih je imel v svoji tolpi Črni Jurka. Dva izmed njih, Matjan s Šenturške Gore in še en pajdaš, sta na božični večer, ko so šli vsi opolnoči k polnočni maši, le Martin je bil doma za varuha, vdrla v hišo. Martinu sta zvezala roke in noge ter ga privezala k nogam težke mize. Iz predala sta ukradla tiste zlate konjičke, plug in oba orača. Odnesla sta jih h Krtu, kjer so se rokovnjači veliko zadrževali, saj hiša stoji v dolini čisto na samem. Tam nekje za zadnjim pragom vrat so skrinjico, zavito v ovčjo kožo, zakopali v zemljo. Kmalu po tem so žandarji rokovnjače polovili. Črnega Jurka so zaprli z več njegovimi pajdaši. Matjana so obesili na gavge, menda tiste na vrhu Tunjiškega klanca. Menda so križ, ki še danes tam stoji, postavili zato, ker je kamniška gospoda tam izvrševala smrtne obsodbe. Tu pa se zgodba o zlatih konjičkih konča. Kar nekaj nadaljevanj je bilo slišati. Nekateri trdijo, da dobro vedo, pri kateri hiši jih hranijo, drugi pa so prepričani, da so še vedno zakopani nekje v Krtovi dolini.