Koliko časa bodo Jesenice še Mesto rdečega prahu?

Nekega lepega dne sem se odločila, da za nekaj ur zapustim megleni del Slovenije in se po opravkih podam v kraje, ki so v tem času od jutra do večera obsijani s soncem.

Še preden sem se tega zavedela, sem se znašla na mostu Peračica pred predorom in se mirno ter zadovoljno zapeljala skozenj. Pri tem sem se spomnila na dve stvari: najprej na prenos slavnostnega dogodka na televiziji in komentarjev v dnevnem časopisju. Odprtju ceste in predora, na katerega smo dolgo čakali, je bilo namenjeno zelo malo časa, nobene slavnosti, nič veselja, nasprotno vsi prisotni so delali vtis, kot da so v zadregi in da se čutijo krive za vse slabo, kar se sedaj dogaja v naši državi. Vsi vemo, da so se ceste gradile desetletja z večjimi in manjšimi težavami, tudi s škandali, pa smo bili kljub temu vsakega novozgrajenega kilometra še kako veseli.

 

Nekaj dni zatem je bil tudi v dnevnem časopisu opisan ta dogodek skoraj v stilu grške tragedije, kjer poleg mrtvih herojev nastopajo tudi junaki, ki bodočim generacijam pošiljajo pozitivna sporočila o zmagoslavju in uspehih.

 

Pustila sem za seboj most in predor ter si pri tem mislila: važno je, da je velik del Gorenjcev vsemu navkljub vesel in zadovoljen, ko se vsak dan brez ovir vozi na delo. Toliko o tem.

 

Ko sem se približevala s soncem obžarjenim goram, me je prešinila grozna misel. Ne upam si predstavljati, da bi se vse to dogajalo le nekaj kilometrov naprej proti severu. Objava bi se verjetno glasila takole: »V mestu Rdečega prahu smo priče odprtju novega predora in mostu.«

 

Z neslano šalo o »rdečem prahu« sem imela in imam še nemalo težav.

 

Nedolgo tega mi je vnuk prinesel časopis s tem naslovom in me spraševal o pomenu te simbolike. Z najlepšimi nameni sem skušala razložiti zgodovinski pomen tega poimenovanja, vendar ni šlo tako zlahka. Otroci so sicer prikimavali, čutila pa sem, da se s tem ne strinjajo, preveč radi so hodili na izlete na Jesenice. Neki mlajši človek, ki sem mu morala v zadregi to isto pojasnjevati, je celo pripomnil, da je ljudem to imenovanje verjetno všeč, sicer bi kdo že protestiral. Ob tej pripombi sem samo utihnila.

 

Rdečega prahu že dolgo ni več, kar so opazili tudi mimo vozeči obiskovalci počitniških domov v bližnji in daljni okolici. Novinarji pa so še dolgo za tem pisali o rdečem prahu, še najraje tisti, ki so se težko prebijali skozi meglen obroč Ljubljanske kotline. Po desetih letih so tudi ti utihnili.

 

Toliko bolj je zanimivo, da je to pozabljeno simboliko oživil pisec iz domačih krajev. Upam, da bo poleg mene še kdo protestiral.

 

Ko sem o tem rdečem prahu razmišljala, sem kljub temu posumila, da si lahko ob tej simboliki marsikdo, ki zgodovine ne pozna, predstavlja vse mogoče.

 

Da ne bo pomote: pojav rdečega prahu je bil posledica pridobivanja jekla po Siemens-Martinovem postopku, ki je bil izumljen, ko je v naši deželi gospodaril avstrijski cesar in je postopek še dolga desetletja veljal kot napreden.

 

Nova spoznanja in napredek so tudi na tem področju prinesla velike spremembe. Visokih dimnikov, simbolov neke dobe ni več, podrli smo jih in nanje pozabili, ljubitelji to vrstne dediščine pa jih lahko občudujemo le še na starih fotografijah in v muzejih.

 

Ob koncu naj vseeno zaključim z mislijo, da si kraj, ki se ves dan koplje v sončnih žarkih, medtem ko je velik del Slovenije v megli, zasluži kaj drugega kot vzdevek »Mesto rdečega prahu«.

 

Jelka Vidali

 

P. S.: Avtorica pisma je bila pred kratkim še Jeseničanka. V železarni Jesenice je bila članica poslovodnega odbora, po preoblikovanju Železarne pa direktorica družbe FIPROM.