Prvič sem se dotaknila sinove rame

Herminina naglavna ruta, 3. del

»Stara sem bila komaj malo čez štirideset, počutila pa sem se kot starka. In z neurejenimi sivimi lasmi sem bila tudi videti kot starka.

Nekoč je prišel sin iz Ljubljane in s seboj pripeljal še dva sošolca. Bila sem jezna, začudena in zmedena hkrati. V našo hišo tujci niso nikoli prihajali! V soboto zjutraj je prišel še neki mojster iz vasi. Dejali so, da bodo v hišo napeljali vodo in uredili odtoke za kopalnico. Nič mi ni bilo prav, kar sem slišala,« nadaljuje Hermina.

»S sinom se pred tujci nisem želela prepirati. Jeza je v meni skokovito naraščala, enkrat pod večer sem dobila napad, ki je bil podoben epileptičnemu. Mojster me je ves paničen naložil v kombi ter me odpeljal v bolnišnico, ker sem ostala malo več kot mesec dni. Ko sem prišla k sebi, se nisem ničesar spominjala, še tega ne, kako sem pristala na psihiatriji. V času moje odsotnosti je sin uredil kopalnico, kupil je pralni stroj in štedilnik na elektriko. Ob vrnitvi domov sem samo zijala. 'Od kod ti denar?' sem ga jezno vprašala. Potem pa mi je povedal, da je obiskal moj rojstni kraj, kjer je našel hišo, v kateri so živeli že pokojni stari starši. Ker je bila vrsto let prazna in nikogaršnja, sta se v njej naselili dve družini. Sin jima je povedal, da niso imeli pravice, da je hiša moja. Dali so mu nekaj denarja, da jih ne bi tožil, obljubili pa so, da jo bodo odkupili, če bo prišlo do uradnega prepisa. Nič mi ni bilo jasno. Še tega nisem vedela, da so se pokojni starši v tisti hiši naselili. Toliko let se nisem niti spomnila nanje! Tudi k advokatu nisem hotela iti. Denarja, ki bi bil kakor koli povezan z mamo in očetom, nisem hotela vzeti! A me je sin nazadnje le prisilil. Dejal je, da ga bo sam obdržal. Na hiši, v kateri sva živela, je zamenjal le okna, tam, kjer je bila po tleh stragula, je s prijatelji položil lesen pod. Mislila sem, da me bo nekontrolirana jeza 'požrla'. Spet sem morala v bolnišnico.

Ko sem se vrnila, sina ni bilo doma. Še naprej sem uporabljala zunanje stranišče na štrbunk, umivala sem se v škafu in kuhala na vzidanem štedilniku. Noblese v hiši so se mi gnusile, ker se mi je zdelo, da so prišle od hudiča.

Že več kot dve leti sem bila na bolniški, včasih se mi je celo zdelo, da sem hodila v službo v nekem drugem življenju. Veliko sem pozabljala, mešala sem datume, dogodke, nisem več kuhala, še na osebno čistočo sem čisto pozabila. Potem me je sin ponovno odpeljal k zdravniku. V ordinacijo je šel skupaj z menoj. Zahteval je, da me invalidsko upokojijo. Zdravnica je bila mlada in zelo lepa. Bolj je gledala sina kot mene. Je pa naredila vse, da sem se res upokojila. Na banko sem dobivala pokojnino, a nisem hodila ponjo. Bilo me je strah vožnje z avtobusom, zelo slabo sem se tudi počutila v zaprtih prostorih, kjer nisem nikogar poznala. Sin mi je iz trgovine prinašal najnujnejše. Zelo malo sem potrebovala za življenje. Bolj me je skrbelo za živali v hlevu kot zase.

Pred kakšnimi petimi leti so se tam, kjer živim, razmnožili volkovi. Resda imam slab spomin, a ne pomnim, da bi jih bilo toliko tudi v času otroštva. Raztrgali so moje koze; meso, kosti in čreva so ležali vse križem. Doživela sem hud napad panike, nisem mogla dihati. Če me ne bi našel poštar, bila sem že vsa modra v obraz, me danes ne bi bilo med živimi. Zdravnica, s katero se je sin poročil in z njo imel že dva otroka, je vztrajala, da me v bolnišnici temeljito pregledajo. Potem nisem več dobivala zdravil, po katerih sem bila vsa zmešana, lena in zaspana. Doletela me je še hujša kazen: z menoj so se začeli pogovarjati. Niso mi več dovolili, da bi se umikala v osamo, da bi čemela v sobi, da bi bežala pred drugimi pacienti. Na različna srečanja, ki so bila obvezna, nikoli nisem šla prostovoljno. Zmeraj so prišli pome, jaz pa sem se na vso moč upirala. Nekoč je prišel k meni sin in mi rekel, da bo tudi on zraven. Šele potem sem se nekoliko umirila. Najraje bi se zaprla v svojo školjko, kjer sem se počutila varno, pa mi ni uspelo. Pomislila sem, da bi si zamašila ušesa, a mi je bilo nerodno. V tisti sobi sem si dopovedovala, da sem na varnem pod odejo, da mi nihče nič ne more. Počasi in zelo neprisiljeno sem kdaj pa kdaj prisluhnila sinu. Marsikaj sem preslišala, njegove besede, ko je pripovedoval, da je bil kot otrok sam in osamljen, so se vseeno dotaknile moje podzavesti. Govoril je tudi o tem, kako je včasih mislil, da sem že umrla, ker nisem hotela vstati iz postelje. Pripovedoval je, kako se je zame bal, ko po ves teden nisem spregovorila besedice. Kar nekaj časa je trajalo, da so njegovi spomini našli pot do mojega srca. Šele čez kakšen teden sem začela razmišljati, da sva si popolna tujca. Še tega nisem vedela, katero šolo je obiskoval, kje dela, vnuka sem komaj poznala, saj me nista niti malo zanimala. Minili so meseci, preden sem se začela spraševati, kako je ob materi, kakršna sem, sploh preživel. 'Niste bili vi krivi,' mi je nekoč rekel zdravnik.'Krive so bile čustvene in fizične zlorabe, ki ste jih bili deležni v otroštvu!'

Pogovori so mi pomagali, da sem se začela zavedati same sebe. Občutek, da nisem nora, da nisem ničvreden psihičen bolnik, je le počasi prodiral v moje razmišljanje.

'Kako naj povem sinu, da ga imam rada, če pa tega ne znam?' sem nekoč vprašala. V skupini, ki sem se ji po dolgem oklevanju le pridružila, smo se o tem, kako to storiti, veliko pogovarjali. Nazadnje je prevladalo mnenje, da bo za začetek zadoščalo, če se sina dotaknem. Kakšen miselni in čustven napor je bil to zame, a mi je uspelo! Ob mojem prvem dotiku se je razjokal kot otrok. Jaz se nisem mogla. Takrat še ne.

Moje zdravljenje še zmeraj traja. Sin je dejal, da bi mi pomagalo, če o sebi spregovorim z nekom, ki ga ne poznam. Zato sem prišla k vam in zato sem vam o sebi povedala vse, česar sem se spomnila,« je dejala Hermina ob slovesu.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / četrtek, 29. november 2012 / 07:00

Praznovala je dohtar´ca

Tina Ahačič je svojo življenjsko pot začela v Tolminu, jo nadaljevala v Kranju in zdaj z družino živi v Besnici. Pred imenom in priimkom ima naziv dr. med. in je pediatrinja v jeseniški bolnišnici.

Objavljeno na isti dan


Naklo / nedelja, 29. marec 2015 / 12:31

Pomagajo, tekmujejo in potujejo

Društvo upokojencev Naklo ima 884 članic in članov, ki so dejavni v življenju občine.

GG Plus / nedelja, 29. marec 2015 / 15:00

Slovensko znanje v Dohi

Kranjčan Iztok Kraševec je že vse svoje življenje povezan s športom, v domačih logih je še najbolj znan iz vaterpola in nogometa. Zdaj je v Dohi, kjer na kliniki za medicino športa in rehabilitacijo s...

Razvedrilo / nedelja, 29. marec 2015 / 11:45

Iskali bodo drznost in kreativnost

Ljubitelji kuharskih televizijskih šovov bodo po prvem aprilu spet prišli na svoj račun. Na Pop TV namreč prihaja prvi slovenski MasterChef (Kuharski mojster), ki ga bodo predvajali ob sredah in če...

Medvode / nedelja, 29. marec 2015 / 11:16

Manj denarja za vse, tudi za svetnike

V Medvodah so sprejeli proračun za letošnje leto. Zadolževanja ne bo, prav tako tudi ne večjih novih investicij. Sredstva na razpisih v primerjavi z lansko realizacijo zmanjšana za petintrideset odsto...

Kamnik / nedelja, 29. marec 2015 / 11:14

Jubilejno leto za kamniško keramiko

V Hiši keramike na Šutni so odprli razstavo Od vrča do majolike, do konca leta pa pripravljajo še vrsto drugih dogodkov.