Na obisku pri serviserjih

Za pripravo tekaških in skakalnih smuči bi lahko zapisali, da sta to hkrati dva podobna in zelo različna svetova. O tem smo se pogovarjali z dvema Gorenjcema: Maticem Gracerjem, glavnim serviserjem slovenske tekaške reprezentance, in Matevžem Šparovcem, ki skrbi za smuči naših skakalcev.

Planica – Skakalni in tekaški servis sva s fotografom obiskala na prvi dan končnih odločitev na prvenstvu.

V servisu od jutra do večera

Tekači so imeli posamični sprint. Pred tekmo so imele servisne ekipe ogromno dela. Pogled na servisni del je za obiskovalce zanimiv. Slovenska reprezentanca je v zabojnikih, največje in najbogatejše imajo ogromne tovornjake. Servisni del je pod planiško letalnico. Za pogovor z vodjo slovenskega servisa Maticem Gracerjem, nekdanjim tekačem, ki je kot serviser kar nekaj let deloval tudi v tujini, smo se dogovorili v poznopopoldanskih urah. »S tem, kar smo naredili danes, smo zadovoljni. Tekmovalke in tekmovalci so imeli dobre smuči, delovali smo usklajeno, kot pravi orkester. Trenutno že pripravljamo in izbiramo smuči za jutrišnjo tekmo. Po zaključku vsake tekme se že začnejo priprave za naslednji dan. Na vrsti bo skiatlon, kar pomeni, da imamo največ dela, saj moramo za vsakega tekmovalca pripraviti smuči tako za prosto kot za klasično tehniko. Smuči za klasiko smo že testirali, jutri jih bomo še za prosto tehniko. Pripravljenih bo okrog štirideset parov smuči,« je povedal Gracer, domačin iz Kranjske Gore, ki je letošnjo sezono prvič vodja servisa slovenske tekaške reprezentance. Poleg njega jih je na prvenstvu v servisu še sedem. Ekipa slovenskih in tujih serviserjev je za večji domači dogodek torej okrepljena. Priprava enega para smuči jim vzame okrog 15 minut, veliko časa gre za testiranja na progi. »Najboljši tekmovalci imajo pred tekmo na razpolago od dva do tri pare smuči in izberejo najboljšega,« je povedal.

Nimajo tovornjaka, imajo tri zabojnike

Čeprav nimajo tovornjaka kot največji, je s pogoji za delo na prvenstvu zadovoljen. »Imamo dobre pogoje. Delamo v treh zabojnikih, imamo tudi servisno vozilo. Prostora imamo dovolj. Res je, da imajo velesile tovornjake, kot je stalna praksa v svetovnem pokalu. Vložek je ogromen,« je še povedal. Pred tekmo smo pokukali v zabojnik, v katerem dela, in se prepričali, da je delo zahtevno, maska pa za varnost z zdravstvenega vidika kar nujna. Preskušajo čim več maž, da najdejo tisto pravo, da smuči kar najbolje tečejo. Na dan našega obiska so začeli delati ob 8.30, zaključili pa okrog 20. ure. Vmes si vzamejo čas le za kosilo. Gracer poudarja, da je čast delati na domačem svetovnem prvenstvu, še zlasti če tekmovalci hvalijo smuči.

Norveški šampion nova okrepitev

Ob koncu pogovora je Gracer napovedal še eno okrepitev v slovenskem tekaškem servisu: prihod Norvežana Terjeja Langlija, tudi nosilca medalj na olimpijskih igrah. »Z nami je sodeloval že v Franciji in bo tudi na naslednjih tekmah v Skandinaviji, ki sledijo po prvenstvu. Naše sodelovanje je bilo doslej dobro in upamo, da bo tako ostalo tudi naprej. Delati začne s 1. marcem, torej že v Planici,« je razkril.

Pri skakalcih najtežje v dežju

Tik pred zaključkom dneva smo ob skakalnici pokukali še v servis smučarskih skakalcev. Matevž Šparovec je imel že vse pripravljeno za naslednji dan. Je nekdanji smučarski skakalec in tudi trener, Kranjčan, ki živi v Dupljah. Je strokovni sodelavec moške skakalne A ekipe, zadolžen za pripravo smuči. V skakalnem športu serviserji niso pogosto izpostavljeni, ne slišimo, da bi smuči »zamazali«, kot je to pri teku. »To je res prej izjema kot pravilo. Se pa tudi lahko zgodi, še posebno v dežju ali snegu je zahtevno, naredijo se lahko ključne razlike. V primeru dežja je pomembno, da je smučka mastna, da je dovolj namazana. Posledično odrine odvečno vodo, ki se nabere v smučini, in je hitrost zato višja. V močnem dežju je pomembna tudi struktura smuči. Ni pa hitrost odvisna samo od priprave smuči, pomemben dejavnik je tudi, kako se skakalec pelje. Če se pelje slabo, tudi zares vrhunsko pripravljena smučka ne pomaga. Sicer pa velja, da ko enkrat ugotovimo, katera maža je najboljša, vsem smuči pripravimo enako. Med reprezentancami ni toliko skrivnosti kot v tekih, ima pa vsaka kaj svojega,« je povedal.

Na ledeni smučini minimalne razlike

Razlika med delom serviserja skakalnih in tekaških smuči je precejšnja. »Na skakalnicah je običajno ledena zaletna smučina in so minimalne razlike, če je vreme kolikor toliko normalno. S pripravo tekaških smuči imam sicer precej manj izkušenj, vem pa, da je tam testiranj precej več, več je smuči, preizkusijo več maž, več struktur, časa za vse skupaj gre precej več. Mi uporabljamo bolj osnovne maže, po drugi strani pa je površina skakalne smuči precej večja, kar vzame tudi več časa za njeno pripravo. Maksimalno to pomeni nekje eno uro,« je pojasnil. Najbolj mora pohiteti med samo tekmo, saj časa med serijama ni veliko. »Na tekmah smuči namažemo po prav vsakem skoku, na treningih ne. Tekmovalec se sicer res pelje komaj nekaj sto metrov, a hitrost je velika, ledena smučina je agresivna, tako da že po nekaj skokih mažo lahko povsem pobere,« pravi.

Skakalci imajo v večini primerov za celotno prvenstvo iste skakalne smuči. »Če se izkažejo kot dobre, je bolje čim manj menjati, ko ne gre, pa se testira več smuči,« je še povedal. Njegov delovni dan ne traja tako dolgo kot dan serviserjev v teku na smučeh. »Pridem dve do tri ure pred tekmo, po njej pa ostanem še toliko časa, da pripravim vse potrebno za naslednji dan,« je še dejal Šparovec.