Iz Anglije knjiga o Jesenicah

Jeseničanka Sanja Moore, ki od leta 2000 živi v Nottinghamu, je začela pisati drugi del knjige s spomini na Jesenice. K sodelovanju vabi tudi Jeseničane, da ji zaupajo svoje anekdote iz življenja v mestu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

»Moja stara mama me kliče kar lastovka, ker nikoli nisem imela miru in sem vedno hotela nekaj drugačnega, boljšega, večjega ... V letih 1998 in 1999 sem delala kot turistična vodička in ogromno prepotovala. Takrat sem spoznala svojega – zdaj že bivšega – moža in se preselila v Veliko Britanijo,« o tem, kako jo je življenje zaneslo v Nottingham, odgovarja Sanja Moore, Jeseničanka, Baturjeva Sanja iz Kurje vasi. A čeprav živi na tujem, s svojo domovino ohranja tesen stik. Pred nekaj leti, ko je že živela v Angliji, je tako napisala knjigo spominov na življenje na Jesenicah v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja z naslovom Se še spomnite, tovariši (in tovarišice)? Po njenih besedah je knjiga, v kateri obuja čase, ko smo se vozili s stoenkami, jedli domaćico, navijali za Stenmarka, z zastavicami mahali Titu in poslušali Džuli, skoraj razprodana, odzivi Jeseničanov na zabavno in duhovito vsebino pa so bili odlični. Tako je že v prvem letu prodala skoraj vseh sedemsto natisnjenih izvodov. »Večinoma avtorji, kot sem jaz, dokaj neznani, ki niso pod okriljem nobene založbe, prodajo največ do štiristo kopij, tisti bolj poznani pa okoli tisoč. Okoli petdeset kopij sem pustila na javnih mestih na Jesenicah, denimo po lokalnih avtobusih, v zdravniških čakalnicah, na avtobusnih postajah, ker je bil moj cilj, da naredim dejanje iz prijaznosti in dam svoji skupnosti nekaj nepričakovanega. Najboljši občutek pa me je zajel takrat, ko sem vstopila v jeseniško knjižnico in na policah zagledala svojo knjigo,« pripoveduje Sanja. In vse odtlej jo, kot pravi, znanci sprašujejo, kdaj bo napisala še drugi del knjige. »Pogosto me po rami potaplja tudi kak neznanec in me vpraša, ali sem jaz tista Baturjeva Sanja, ki je tako dobro knjigo napisala.« No, in zdaj je prišel čas, ko se je Sanja pisanja tudi zares lotila. Knjigo bo nadaljevala tam, kjer je prvi del zaključila, to je s smrtjo Tita, in bo opisovala devetdeseta leta. »Za zdaj imam napisana poglavja o jeseniškem kopališču, hali Podmežakla, železniški postaji in o tem, kje so začeli prodajati prve pice, pa o delikatesnih trgovinah, kjer so se stvari prodajale še preko lesenih pultov, o cerkvi sv. Lenarta, o Iztoku in Dunji in še nekaterih znanih karakterjih ...« Bo pa vključila tudi nekaj zgodb iz sedemdesetih in osemdesetih let, ki so ji ostale še od prejšnje knjige. K sodelovanju pa želi povabiti tudi Jeseničane, ki bi ji zaupali osebne spomine in kakšne zanimive anekdote iz tistih časov. »Želim si, da bi bila naslednja knjiga sicer moja, ampak napisana kot nekakšen kolaž, ki bi vseboval zgodbe mojih bralcev, ki bi se v njih tudi prepoznali,« pravi Sanja. Knjiga naj bi izšla poleti 2017, vsem, ki bodo sodelovali pri njenem nastajanju, pa bo podarila podpisan izvod knjige z osebnim posvetilom. Kot dodaja, Jeseničani in okoličani lahko stik z njo navežejo prek elektronske pošte sanjamoore2002@yahoo.co.uk.

Sanja sicer dela kot svobodna novinarka in pisateljica, ukvarja se z motivacijskimi govori in nastopi, ta čas pa piše tudi knjigo v angleščini. Občasno sodeluje tudi z angleškimi televizijskimi kanali. »Za hobi pa predelujem staro pohištvo v nove, bolj moderne kose in kreiram moške kolonjske vodice in balzame po britju.« Sanja ima dva otroka, odraslega sina Matica, ki bo letos dopolnil 24 let in je diplomirani geograf, hčerka Morna Francesca pa bo jeseni dopolnila trinajst let in je v prvem letniku srednje šole. »Odločila se je iti po poti umetnosti, študira dramatiko in glasbo in je izvrstna pevka, po meni je podedovala tudi smisel za pisanje,« pravi Sanja, ki se na Jesenice pogosto vrača, saj tam živi tudi njen zdajšnji partner Sandi. Stara mama menda vedno reče: lastovka se vrača domov ...