Zadnja sovražna ofenziva, 36. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 08:30

V prsih me je dušilo. Čutil sem potrebo po zraku, pa sem ga mogel vdihavati samo v prav majhnih »požirkih«. Spremljala me je nekakšna omedlevica, sicer pa nisem imel kakih hujših bolečin. Končno sem omagal in sam nisem mogel iti več dalje. Dva soborca sta me prijela za roke in tako smo nadaljevali še kratko pot. Potem sem čisto obnemogel. Tovariši so naredili zasilna nosila in me položili nanje. Bolničarka me je z nekakšnim povojem povezala čez prsi. Krvavenje na hrbtu je bilo s tem ustavljeno, toda kri je zalivala pljuča in je iztekala skozi usta in nos. Vedno bolj me je dušilo. Nekdo mi je ponudil žganje. Čeprav nisem nikoli pil, se mi je zelo prileglo. Polno litrsko steklenico sem nesel k ustom in pil, samo pil, kot da bi bila voda. Končno mi je oni steklenico vzel iz roke, ker se mu je zdelo, da pijem že preveč. Vendar nisem bil nič pijan, počutil sem se okrepčanega. Štirje so dvignili tista nosila in me nesli proč od prve bojne črte. Kar naenkrat pa je popustila neka vrvica, sprostila se je privezana ponjava in jaz sem kot klada padel na tla. Pa me tudi to ni moglo ugonobiti. Nosila so popravili, me naložili nanje in nadaljevali pot. Neovirano smo dospeli na prisojno pobočje nekje med Martinj Vrhom in Žetino. V tem se je zdanilo. Posijalo je sonce, ki me je s svojo toploto kar nekako poživilo. Tovariši so me položili pod veje košate smreke, v vsaj navidezno zavetje. Preden so me pustili samega, so mi obljubili, da se kmalu vrnejo ... Čisto nemočen sem tam ostal na milost in nemilost. Kar naprej je v okolici pokalo in grmelo, oblaki dima so se dvigali iz gorečih domačij. Tisto prisojno pobočje je bilo kakor otok miru v morju gorja. Izpod vej, ki so segale prav do tal sem se nekako premaknil na suho travo. Bilo mi je kar udobno na soncu, čeprav sem sam zase že delal obračun čez svoje življenje. V spominu so mi vstajali primeri, na katere sem pomislil s ponosom, pa tudi taki, ob katerih sem tu – sam s svojim Bogom – moral reči: »Mea culpa!« Tudi na domače sem mislil in na dekleta, zanje sem bil prepričan, da jih ne bom videl nikoli več. Upal sem, da jim bo Jaka mogel izročiti vsaj tista skromna spominčka, ki sem mu jih pred kratkim skoro vsilil. Popolno tišino, ki je vladala v moji bližini, je nenadoma pretrgal čuden zven. Kaj naj bi to bilo? Ko sem pogledal okrog sebe, sem zagledal na smreki, oddaljeni morda 15 metrov – nemškega vojaka. Pravkar je s kleščami prerezal telefonsko žico, napeljano iz Martinj Vrha v Cerkno. Odrezana žica je padla na zemljo, drugi konec pa je bil speljan na smreko, pod katero sem jaz našel zavetje. Bo morda oni šel ob žici proti meni? To bo moja gotova smrt. Z zadnjimi močmi sem se zavlekel nazaj pod krošnjo drevesa in čakal, čakal. Minute so se vlekle kot neskončnost. Toda vojak je odšel v drugo smer. Za nekaj časa sem bil torej spet rešen ... Sonce se je približalo zahodu, meni je postajalo hladno. Bal sem se noči. Bo zadnja v mojem življenju? Sredi samih črnih misli sem v bližini zagledal človeka. Bil je civilno oblečen. Naravnost proti meni je šel. Ko me je pozdravil, mi je povedal, da je bližnji sosed, Megušarjev Franc. Od doma mi je prinesel kruha in toplega mleka, pa nekakšno odejo. Kako sem ga bil vesel! Mleko sem takoj slastno popil, kruha nisem mogel jesti. Popravil mi je ležišče pod smreko, me skrbno pokril in odšel z obljubo, da jutri pride spet. Težko je opisati, kako strašno dolga je bila potem tista noč. Zeblo me je in večji del noči sem bil buden. Spet so se mi rojevale same težke in črne misli. Ohrabrujoča je bila samo zavest, da vendar nekdo ve zame, misli name in skrbi zame – Megušarjev Franc. Ta me bo naslednje jutro gotovo spet našel – živega ali mrtvega. V tej popolni nemoči sem se tudi bolj kot kdajkoli oklenil Boga, se mu priporočil za ta ali oni svet; kakor je pač njegova volja. Dočakal sem jutro in sonce, ki me je ogrelo. Potem pa še Franceta s toplim zajtrkom. Tokrat nisem le popil mleka, tudi malo kruha se prigriznil. Čutil sem, da mi gre na bolje ... Tako okrepčanega me je Franc želel spraviti nekam na varno in pod streho. Kako rad sem mu pritrdil. Ko pa me je dvignil na noge, sem brž spoznal, kako slaboten sem. Vendar nisem odnehal. Malo sem z njegovo pomočjo hodil, malo me je nesel, precej pa sva počivala. Tako sva prišla do hiše, kjer se je zadrževala naša vojska. V senu mi je France pripravil kar udobno ležišče.