Delno izpolnjene želje

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: GG Plus / torek, 28. februar 2023 / 09:44

Knjiga o Slovencih v Argentini z naslovom Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem temelji na publikacijah, ki so nastale ob obletnicah društev in organizacij slovenske skupnosti, obenem ima obsežno delo avtorice Marije Stanonik, literarne zgodovinarke in etnologinje, pečat osebnih doživetij.

Obisk rojakov v Argentini leta 2018 je ponudil vrsto zanimivih in dragocenih doživetij – že zaradi same dežele, pravi Marija Stanonik. »Pridobila sem geografsko široko obzorje. Saj sem že bila, razen severa, po celi Evropi, tudi na Bližnjem vzhodu, v Izraelu, Egiptu in Siriji in Mali Aziji. Toda preleteti ocean in priti na drugo celino ... Posebno je bilo tam doživljati pomlad, ko je bila tu jesen. Predvsem me je zanimala njihova narava, drevje, rože, ptice. Zato sem se razveselila možnosti, da sem doživela argentinsko pampo z veliko čredo goveda, videla papige pod nebom in kolibrije v živo, drevje z rdečimi cvetovi, ki so podobni našim nageljnom ..., ali v Mendozi na eni strani tako rekoč puščavo, na drugi strani, ki jo namakajo, pa sočno zelenje in nepregledne planjave vinogradov.

Ganilo me je slovensko razpelo pri vhodu na slovensko oblikovanem vrtu slovenske družine daleč v notranjosti province, spomenik slovenski materi v parku Rožmanovega doma, gospa, ki je odvrgla bergle, da sta z vnukom zaplesala ob slovenski glasbi, izjemna predstava oziroma muzikal Kerigma po svetopisemskem pasijonu, zagnanost in požrtvovalnost slovenskih učiteljic v sobotni šoli, sproščenost in lepa slovenščina sogovornikov in še bolj sogovornic, srečanje s hčerko Tineta Debeljaka Meto Debeljak, arhitektoma Juretom Vombergarjem in Božidarjem Bajukom v Mendozi, dolgoletnim dirigentom, žal že pokojnim Andrejem Selanom, neutrudnim Tonetom Oblakom. In še in še.«

Na številnih srečanjih in pogovorih, ki so se prepletali z »uradnim delom obiska«, se je lahko pobliže seznanila s sledovi slovenstva. »Pri tistih, ki so še sami okusili tegobe begunstva, čeprav so bili še premajhni, da bi se jih spominjali, je na častnem mestu v njihovih stanovanjih slika brezjanske Marije – s poudarkom, da je bila vsepovsod z njimi. Zdaj se je bilo mogoče srečati le še s tistimi, že v letih, ki so kot otroci doživljali strašne pretrese med drugo svetovno vojno, na primer na Igu Tone Oblak, ki zdaj na velika platna ali ne vem kakšno podlago riše scene iz tradicionalne slovenske krajine z motivi blejskega jezera s cerkvico, stare lesene gorenjske hiše z gankom in nageljni, vaško cerkvico in kozolcem, cerkvijo sv. Janeza v Bohinju, ljubljanskim gradom ali posameznim predstavam ustrezno motiviko. Njegov osebna vodilna motiva pa sta motiva eksodusa in brezjanske Marije. Žene si šivajo narodne noše ali druge ustrezne kose za gledališke igre in nastope njih samih, mož in otrok.

Božidar Bajuk iz Mendoze je vseokrog obdan s slovenskimi knjigami, pa tudi španskih ne zametuje. Po prostoru, ki ga zvočno napolnjuje slovenska glasba, so razpostavljene indijanske skulpture. Na mizi pa iz krožnikov vabi prava slovenska goveja juha z zdrobovimi žličniki,« se spominja Marija. »Najpomembnejša je seveda slovenska govorica. Doma, v slovenskih domovih, v cerkvi. Učiteljice v slovenskih sobotnih šolah storijo zanjo največ. Tudi njihova društva pripravljajo čim več raznih prireditev, pri katerih sodeluje staro in mlado, da s tem dobijo konkretno priložnost za izražanje v slovenščini.« Spoštujejo slovenske korenine, je ob tem poudarila Marija in dodala, da jih veliko bolj poznajo kot doma, živijo z njimi. »Nihče ne računa na pomoč od države, zato pa se tudi država ne vtika v njihovo delo. Vse financirajo in opravijo sami. Tako sem bila priča pripravljanju piškotov v domači kuhinji za srečanje po prireditvi v Našem domu. Tam pa je skupina žena in deklet v predpasnikih hitela pripravljati tople jedi. Gostom so jih prinašali dobrovoljni in nasmejani mladi in s tem pridobivali veščine gostiteljev, natakarjev in vljudnega obnašanja. To seveda vsi vse za 'božji lon'. S tem se krepi medgeneracijska povezanost brez velikih besed in načrtov, tako rekoč v vsakdanjem življenju. Saj ni nedelje, da ne bi bilo, gledano z vidika celotne skupnosti, v okviru krovne organizacije Zedinjena Slovenija kakšne prireditve.«

Knjiga s posvetilom

V knjigi Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem je podrobno predstavila organiziranost slovenske skupnosti. »Čutila sem, da bi morala rojakom, ki se tako trudijo za ohranitev lastne identitete, dati neko priznanje, zahvalo. Nisem mislila na knjigo, neko objavo pač. Toda ko sem začela resno prebirati publikacije, sem se vedno bolj strokovno poglabljala vanje. Čutila sem, da me to lahko tako zelo potegne, da ne bo konca.« Odločila se je, da bo knjiga temeljila na gradivu, s katerim se je vrnila domov – publikacijah, ki so nastale ob obletnicah društev in organizacij. »Kljub temu se je nabralo veliko izpiskov iz njih, in ko sem jih urejala, je nastajalo vedno več strani in končno obsežna knjiga. Dobro, da je vmes veliko fotografij, da razbijajo monotonost besedila.«

S knjigo je zaznamovala tudi 30-letnico samostojne Slovenije, »saj so zanjo zaslužni tudi rojaki po svetu«, in visok jubilej Zorka Simčiča. »Zorko Simčič je najpomembnejši pisatelj iz slovenskega begunskega rodu v Argentini. Saj je že pred tem, še na domačih tleh, opozoril nase, da je leta 1943 prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Prebrala sem nekaj njegovih del, največje pa je obsežen roman, prava epopeja Poslednji deseti bratje, za katerega je dobil Prešernovo nagrado leta 2013. Ko sem začela pisati knjigo, je vstopil v stoto leto. To je bila zame pomembna motivacija, da bi pri delu vztrajala in mu jo posvetila za znameniti jubilej. Prehitevale so me druge obveznosti, tako da se je pisanje zavleklo in zares mi je odleglo, ko jo je te dni še lahko prijel v roke.«

O mladostnih željah ...

Življenje Slovencev zunaj domovine je Marijino pozornost vzbudilo in pritegnilo že v otroštvu. »Že od malega me je zelo bolela razčetverjenost slovenskega naroda na štiri države: Avstrija, Italija, Jugoslavija, Madžarska. Hotela sem početi nekaj takega, da bi jih povezovala vsaj fiktivno. Zamišljala sem si zaposlitev v organizaciji, kot je bila takrat edino Slovenska izseljenska matica. Že kot zelena srednješolka sem ji celo pisala, da si želim dopisovati s Slovenci po svetu. Dobila sem veliko pošte …

Sem si pa za maturitetno nalogo pri prof. Milanu Ahačiču izbrala temo slovenska narodnostna manjšina – takrat smo tako govorili – v Avstriji in Italiji. Madžarska mi je bila odsvetovana, šele dolgo pozneje sem ugotovila, zakaj.

Vesela sem, da so pri zbirki Glasovi, v kateri je doslej izšlo 57 knjig z nad 22.000 slovenskimi folklornimi in spominskimi pripovedmi, izšle štiri knjige, ki se navezujejo na Slovence v sosednjih državah. Do nedavna smo govorili v zamejstvu. Odkar so meje odprte, to ni več primerno, saj zares lahko gojimo enoten kulturni prostor. Kralič pa lejpa Vida (pripravil Karel Krajczar) iz Porabja vsebuje od vseh največ pravljic, upanja polna Iz semena pa bo lipa zrasla (Martina Piko) prav tako vsebuje kvalitetno gradivo slovenskih koroških pripovedovalcev na celovškem radiu. V obeh zbirkah je gradivo objavljeno najprej v narečju in nato knjižno. Sem sodi tudi knjiga s slovenskega juga Okamneli mož (Jože Primc), saj je malo znano, da je tudi na današnjem Hrvaškem območje s slovensko govorečimi kraji – in še kako domače mi zvenijo – ker so se tja pred stoletji priselili, bolje: so jih naselili iz različnih slovenskih pokrajin, in njihova nekdanja govorica se je pomešala z uradno hrvaščino. Trideset let je trajalo, da so prišli do svoje knjige v zbirki Glasovi tudi Slovenci iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Zaslužni zanjo so predvsem otroci in organizatorji vsakoletnih natečajev Vartac (1974–2000). Pri pripravi te knjige mi je veliko pomagala moja nekdanja študentka, prof. Iva Potočnik iz Koroške na naši strani.

Z željo za raziskovanje slovenskih izseljencev sem, po etnološki »šegi«, pripravila vprašalnico s 195 vprašanji; to je metodološki pripomoček, na podlagi katerega bi pridobili zanesljive podatke o njihovem življenju z vidika materialne, družbene in duhovne kulture. Razposlala sem jo na več kot petdeset naslovov rojakom, ki sami ali po prednikih izhajajo iz kraja Ž., da bi bili podatki lažje primerljivi. Delni rezultati te raziskave so bili objavljeni leta 1991. Ali bodo prišli na vrsto še drugi, ne vem. Iz tega se vidi, da svojih želja nisem docela uresničila, nekaj pa le.

Popolnoma me je potegnilo vase delo na drugem področju, morda še zahtevnejše. Raziskovanje slovenskega pesnjenja med drugo svetovno vojno. Začelo se je z diplomsko nalogo. Še preden sem jo dokončala, me je prof. dr. Boris Paternu povabil, da bi sodelovala pri njegovem projektu Narodnoosvobodilno pesništvo 1941–1945. Ves čas, že petdeset let, si prizadevam za njegovo dezideologizacijo in skrajno skrbno strokovno analizo tako z literarnovedne kot etnološke strani, v želji, da bi zmogli razumeti drug drugega. Izhajam iz trpljenja. Na obeh straneh ga je bilo dovolj. Preveč!

Dr. Tine Debeljak, poznavalec predvsem poljske literature, drugače pa dolgo zamolčevani ustanovitelj Muzejskega društva Škofja Loka in avtor objavljene osmrtnice Srečku Kosovelu ter dopisovalec z njegovo sestro Anico, je napisal dramsko pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence (Buenos Aires, 1949), prav tako impozantno delo, prav tako pisano v duhu sprave. Kdor zna brati seveda. Maša je že sama na sebi spravna daritev.«

Te dni Marija končuje strokovno delo, ki ga je imela že dolgo v mislih – Poetika slovenske slovstvene folklore oziroma Besedna umetnost v koreninah. »Prinaša veliko veliko novega. Od tega, kako pojo ptice in zvonijo zvonovi, kako se začenjajo povedke in končujejo pravljice, o barvni skali v starih slovenskih pesmih, svetih in pravljičnih številih, palčku in mišji luknji, cvetličnem oboku iz groba dveh zaljubljencev in tako naprej,« je obelodanila.