Vino za ohcet
Tunjiške zgodbe (23)
Mlad fant iz soseščine se je odločil, ali pa so ga razmere v to potisnile, da se bo oženil. Marsikaj za ohcet je bilo treba pripraviti. Ker je bila njegova izvoljenka doma iz Štajerskih vinorodnih krajev, je bilo treba po vino tja gor daleč, k Sveti Trojici k tastu, ki bo dal kaj dobrega za svojo hčer. Štirinajst dni pred poroko, ki naj bi bila na zadnjo soboto pred adventom, je šel fant z dekletom, bratom in prijateljem, ki jih je vozil proti Slovenskim goricam, natančneje proti Lenartu in naprej v zaselek Stanetinci pri Cerkvenjaku. Tam je bila doma nevesta. Zaposlitev je dobila na našem koncu, kar daleč od doma. Od sosedovega Franceta si je izposodila lesen 220-litrski sod in tudi prikolico, kamor so sod naložili. Ker je poroka vesel in enkraten dogodek, sta mlada dva istočasno vabila svoje domače in »žlahto« na to slovesnost. Potem so natakali vino, nosili so ga iz kleti v sod na prikolici. Gotovo je ob vsakem tovoru padel kakšen kozarček, saj se domači niso preveč bali za svoje vino, ta navada je ob takšnih primerih kar običajna. Med tem se je na Gorice že spuščal mrak in treba je bilo na dolgo pot proti Gorenjski. Seveda je ženin hotel poračunati z bodočim tastom za vino, toda oče ne bi bil oče, če ga za svojo hčer ne bi »šenkal«. Odpeljali so se po klančku navzdol proti glavni cesti. Kmalu pa je tam zadaj nekaj počilo in poskočilo. Prikolica se je nagnila na stran, kolo se je zakotalilo po bregu navzdol. Sod se je skotalil v obcestni jarek, kjer so se mu doge podrle. Ko so potniki zlezli iz avta, so lahko le žalostno gledali, kako vino izteka iz soda. Kaj pa zdaj? Iz bližnje hiše je pritekla ženska z lavorjem, pa ni bilo več kaj ujeti, vino za ohcet je popila zemlja, in to kar vseh 220 litrov. Pospravili so posledice nesreče, kar je ostalo in se odpeljali na Kranjsko praznik rok. Naslednji teden je šel ženin še enkrat po vino. Tokrat s plastičnimi kantami, ki so očitno bolj varne za prevoz. Naložil jih je v »fička« na zadnji sedež, tam mu niso mogle nikamor pasti. Tokrat je kljub nasprotovanju nevestinega očeta vino plačal, sicer po nizki ceni. Popravil in »pošvasal« je prikolico, sod pa je v razsutem stanju pripeljal domov, kjer ga je mojster sodar zopet skupaj spravil. Hvala Bogu, vse se je uredilo. Ohcet je bila, kot je treba, zakon drži kljub ovinkom in klancem in težavami na dan, ko pravijo, da ti je »cegu« na glavo padel.