Več kot le »to smo mi«

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 11. februar 2023 / 09:18

Loški oder se kljub častitljivi starosti, s slovesno prireditvijo so prejšnji teden na njem namreč počastili 120 let gledališkega delovanja, zdi mlad kot še nikoli doslej. Mlad v ustvarjalnem zanosu, ki ga kažejo člani gledališča, in trden v povezanosti med njimi ter občinstvom. Na Spodnjem trgu 14 v Škofji Loki, kjer od leta 1903 domuje gledališče, zadnjega pol stoletja kot Kulturno društvo Loški oder, deluje ta čas najboljša ljubiteljska gledališka skupina v državi.

Zapisano in pravkar prebrano v podnaslovu še kako drži. Iz več razlogov in z več kazalniki. Že v preteklosti, v zadnjih letih pa še posebno, je igralska ekipa Loškega odra na tradicionalnem Linhartovem srečanju – gre za državni pregled najboljših gledaliških predstav ljubiteljskih gledališč, ki jih izbere vsakoletni selektor – skoraj po pravilu odnesla nekaj najvišjih nagrad. Zgodilo se je, da je na Loškem odru svoj dom našlo kar tri četrtine vseh matičkov.

Druga kazalnika sta vsekakor dober izbor predstav in tudi odlični režiserji, ki prihajajo režirat v Škofjo Loko, s tem pa tudi zvesto občinstvo, kar se je pokazalo tudi tokrat. Skoraj polna dvorana je namreč prišla »loškoodrce« pozdravit na slovesnost ob njihovi 120-letnici.

In ne nazadnje: gre za razigrano ekipo čistih navdušencev nad gledališkim odrom, ki so med seboj tudi sicer zelo povezani, podpirajo eden drugega in med seboj gojijo pravo tovarištvo. To smo lahko videli in začutili tudi v predstavi, ki so jo v režiji Matije Milčinskega pripravili posebej za jubilej.

Tovarištvo šteje

»Nocoj je edinstvena priložnost, da na tem odru govorim s pomočjo listka. Izkoristil jo bom, da v zanosu čustev ne bi pozabil povedati česa, za kar ne bi bilo prav, da se nocoj ne bi povedalo,« je občinstvo, ki je prišlo počastit visoki jubilej gledališča, z njemu najljubšega odra v uvodu nagovoril predsednik društva Loški oder, sicer pa odličen igralec in eden nosilcev sedanje gledališke skupine Matej Čujovič in se v nadaljevanju na zanimiv način sprehodil skozi nekaj bistvenih mejnikov v delovanju društva.

Član društva, sicer zgodovinar, Gregor Gartner, je zapisal sijajen pregled dogajanja na loških odrskih deskah, ki bo še letos izšel v posebni izdaji. »Če bo sreča mila in finance ugodne,« dodaja Čujovič, ki ga je na prve gledališke predstave pripeljala mama, prav tako pa pred tridesetimi leti predstavila takratni direktorici Meti Petrač, ko so v gledališču potrebovali mlade fante, ki bi se želeli preizkusiti na odrskih deskah. Mateju je s talentom po očetu uspelo.

Društvo je bilo ustanovljeno za leta 1902 in je skrbelo za »zdravo in pošteno zabavo ter navajanje članstva na varčnost in treznost«. Torej je delovanje v društvu mlade odvračalo od gostiln. Društvo je potem preživelo dve svetovni vojni, epidemiji, bilo obtoženo političnega delovanja, celo razpuščeno z dekretom … »A gledališka dejavnost je vedno znova vstala – kot feniks iz pepela – in je danes močnejša, kot je kadar koli bila,« poudarja Čujovič.

V prvi predstavi Miln pod zemljo leta 1903 so sicer nastopali samo moški, a se je do danes marsikaj spremenilo. Na Loškem odru so se igrale tako predstave domačih kot tujih avtorjev, od daljne sezone 1927/28 dobiček od predstav porabijo tudi za skupno druženje in kakšen izlet, čemur se še do danes niso izneverili. Če so včasih imeli težave pri pridobivanju novih igralcev, danes mladina kar sama dere v teater, še pove govornik in poudari pomen tovarištva v ansamblu. »To je nekaj, kar je na našem odru od nekdaj bilo. Kot so v preteklosti starejši pomagali meni, zdaj jaz svoje znanje prenašam naprej na mlade.«

V odlični kondiciji

Jubilejno slovesnost je režiral Matija Milčinski, ki je na Loškem odru v preteklosti postavil več uspešnih iger in je tudi častni član društva. »Ko so me poklicali za režijo, smo se dogovorili, da to ne bo neke vrste komemoracija, ampak bo veselo in čim bolj gledališko. Nekaj igralcev je napisalo svoje misli o svojem gledališču, dodali smo kakšno anekdoto, iz te osnove pa smo kasneje pripravili to predstavo.« Ki jim je odlično uspela, saj občinstvo v dvorani kar ni prenehalo z aplavzom. Kot bi se zavedali, da smo imeli izjemno priložnost videti predstavo prvič zadnjič in take ne bo nikoli več.

V dobro voljo so nas spravljali spomini igralcev Jana Bertonclja, anekdote Gašperja Murna in Irene Kožuh, pa tisti predlogi, ki niso v ampak u, kar je tiste na odru kar iz dvorane opozarjal nezamenljivi lektor Ludvik Kaluža. »Tudi mi smo izjemno uživali v naši nocojšnji predstavi, prijetno pa nas je z nagovorom presenetil Matej, ki je pripomogel k sproščenemu vzdušju, tako na odru kot v dvorani.«

Slavnostna govornica Urška Klakočar Zupančič je vsem prisotnim med drugim namenila besede pesnice Anje Zag Golob, da brez kulture ničesar ni. »To je približno tako, kot bi se spraševali, zakaj potrebujemo zrak, saj brez njega ne moremo živeti.« Članom Loškega odra se je zahvalil župan Tine Radinja: »Velika hvaležnost vsem vam, ki vlagate čas in velik del svojih življenj v to, da je škofjeloška kultura živa in da je Loški oder, v to še kako verjamem tudi sam, v najboljši kondiciji do sedaj.«

Da duh, ki je na slavnostnem večeru vel v dvorani ni zgolj nekaj lepih besed, ampak je tako resnično stanje v društvu, je potrdila vodja gledališča Ana Babnik: »Uspešni smo zato, ker smo zelo povezani in vselej držimo skupaj. Med nami ni nobene zavisti, če kdaj pridejo trenutki slabe volje, jo znamo hitro pregnati.« Na vprašanje, ali bi večer lahko naslovila To smo mi, pa je dodala: »To je premalo, mi smo več kot to.«