Proleterka

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. februar 2023 / 11:56

»Tretji dan plovbe. Enajst dni manjka do konca potovanja. Med potniki, visok in krepak, Pfarrer, pastor, z ženo. Krstil me je doma, v sili. Tudi on hodi v povorki in je del Bratovščine. Pastor je zaupal Johannesu, da mu je bilo težko ne odvrniti se od Boga. Bog je bil sovražen njegovi osebi. Njegovemu poslanstvu. Že pred časom se je prepričal o tem. Zelo potrpežljivo je prenašal božjo sovražnost, ki se pokaže v najmanj prikladnih trenutkih. Tudi na Proleterki. V kabini, z majhno ženo. Ki jo je spoznal, ko je bila deklica. In zdaj se ga boji. Vernica, ki se boji pastorja. Klečala je v kabini. On jo je dvigoval s tal, ni bila težka. Toda ona je hotela še naprej klečati ob postelji. Ni hotela grešiti. Poročena sva z Gospodovim privoljenjem, je rekel pastor. Gospod je blagoslovil in posvetil njun zakon. Mala žena temu ni mogla verjeti. In ga je skušala prepričati, naj z njo deli užitek, ki ga je čutila med klečanjem na tleh, ne pa v postelji z njim.« (str. 44) / »Zgodbo Proleterke pripoveduje neimenovana petdesetletna ženska, ki se po smrti očeta spominja svoje mladosti. Čeprav rojena v meščansko družino, je bila vse življenje brezdomka, zapuščena čustvena sirota, od najzgodnejšega otroštva priča hladnim, skoraj brezosebnim stikom med staršema, ki sta jo kmalu po rojstvu prepustila najprej sorodnikom, nato pa vzgoji v internatu. V spominih se z odtujeno hladnostjo in teleskopsko distanco spominja različnih obdobij svojega otroštva, svoje pobegle in brezbrižne matere, očeta, ki ga je le redko imela priložnost videti, saj mu je bil po ločitvi od dekličine matere skoraj popolnoma onemogočen stik z njo, svoje samote, svojih malodušnih in praznih dni v babičini hiši. Še posebej se spominja svojega edinega križarjenja v družbi odtujenega očeta Johannesa z jugoslovansko križarko, imenovano Proleterka, iz Benetk v Grčijo.«

Navajam dva odlomka, prvi je iz romana, drugi iz spremnih besedil. Branje te knjige je dvojni užitek. Prvi je v tem, da je nenavadna, lahko bi rekli, da je nasprotje večernic. Drugi pa je v tem, da je za roman zelo kratka, komaj devetdeset strani, pa še črke so velike in branju prijazne. »lngeborg Bachmann je zapisala, da je Jaeggy stilistka hiperkratkosti v leposlovju; da imajo njene zgodbe lepoto in varčnost pesmi, a dušo portretov, in da ima najbolj zavidanja vreden pogled na ljudi in stvari, ki v sebi skriva mešanico raztresene lahkomiselnosti in avtoritativne modrosti.« Če nimate veliko časa za branje, ste pa malo bolj zahtevni, potem je to prava knjiga za vas.