Potem se je k nam priselila babica

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 8. februar 2023 / 13:17

Zaznamovani otroci, 1. del

Sem in tja mi v naključnem pogovoru kdo reče: »Moje življenje je tako dolgočasno, da se o njem ne bi dalo nič povedati.« »Pa mi pripovedujte o svojih prednikih,« jim odgovorim.

Petra je vzela moje besede zares. Začela je pisati družinsko kroniko.

»Če mi ne bi vrgla rokavice, tega ne bi nikoli počela!« mi je rekla, preden je nadaljevala. »Moja mama in oče, imenovala ju bom Jolanda in Konrad, sta se spoznala v Iskri. Ona je imela komaj 16 let. Bila je pegasta in zabavna, rada se je smejala. Vsi so jo imeli radi. On je bil malo starejši, tik pred poklicno diplomo. Kljub mladosti je bil že preddelavec. Upal je, da z malo sreče kmalu postane mojster. Stanovanjska komisija mu je šla zelo na roke. Simpatičen kot je bil, jih je hitro omehčal. Dodelili so mu manjšo garsonjero, sodelavci pa so zbrali denar za ohcet, ki so jo organizirali v sindikalni dvorani. Prišli so vsi, ki jim je zadišal krompirjev golaž. Kuharica je namesto poročnega darila doma spekla deset hlebov kruha. O, kako je dišalo, ko jih je še tople, ravno vzete iz kmečke peči, pripeljala na vozu pred tovarno!

Mama je bila v poročni obleki, narejeni iz svetlomodrega blaga, videti kot krhka, nežna princeska. Posodila ji jo je ena od sodelavk z željo, da je ne bi umazala. A jo je! In to še preden sta s Konradom stopila pred župnika. Pripovedovali so mi, kako je jokala, ko si jo je polila s kozarcem vina. Obleko je morala sleči, da jo je potem na stranišču za silo oprala, nato pa še mokro oblekla nazaj. V tistem trenutku jo je prvič zamikalo, da bi svojemu nerodnemu fantu spraskala obraz!

Še en oblak je za trenutek zatemnil njeno radost in srečo. Župnik, ki ju je poročil, je bil nesramen, zelo zagrenjen mož. Ni prenesel sreče drugih, zlasti mu je šla v nos sreča mladih in zaljubljenih. Pred zbranimi je zelo na glas izjavil: 'To bo nesrečen zakon. Sama revščina na kup leti!'

Svatje so umolknili in se po tihem zgražali. A tudi v njegovih krutih besedah je bilo zrno resnice: mami je bila kajžarska, prazen 'varžet'. Doma je bilo veliko otrok, revščina, da bi jo rezal. A je bil moj oče Konrad ponosen možakar. Njegovi so imeli borčevski pokojnini, a so ga zaradi namere, da se z mami poročita cerkveno, postavili pred vrata!

Sam pri sebi je sklenil, da bo vsem dokazal, da se lahko tudi z revščino daleč pride. Ta stavek sem še kot otrok neštetokrat slišala. Res je bil trmast, četudi sta z mami slabo zaslužila. Za povrh so bila njuna mlada leta prepletena s številnimi odpovedovanji. To so bili časi različnih samoprispevkov in številnih solidarnosti, kar je že tako borno plačo še dodatno oskublo.

Očetu je končno uspelo najti okoli tisoč kvadratnim metrov veliko zazidljivo parcelo, ki sta ji pripadala še polje in travnik. Zelo se je zadolžil, toda mirili so ga, da bo inflacija 'požrla' kredit, zemlja pa bo vedno več vredna. Z mami sta se lotila izkopavanja materiala za temelje. Pod rušo so ju pričakale skale in kamenje. Zakaj nista zastavila skromne hiše, zakaj sta se lotila zidanja 'gradu' v izmeri 20 krat 10 metrov, ne vem. Če bi takrat slutila, tako je govorila mami, v kakšno kalvarijo se podajata, bi dvakrat premislila, preden bi se lotila zidave. Stara sem bila tri leta, dobro se še spomnim, kako je bilo. Mami me je posadila na raztrgano odejo, mi dala v roke škatlo od cikorije in mi rekla: 'Bodi pridna in se igraj.' Ona pa je stekla nazaj k mešalcu. Če zaprem oči, jo še danes vidim pred seboj: kar naprej je bila noseča, kajti brat in sestra sta se rodila v dveh zaporednih letih. Najprej je izgubila en zob, potem drugega, a ko se mi je zasmejala, je bila zame najlepša mami na svetu. Takrat še, pozneje pa ne več …

Od plače jima je ostalo bore malo denarja. Jedli smo, kar je zraslo na vrtu in kar je oče ujel na črno v gozdu ali v reki. Včasih so se na jedilniku znašli tudi golobi ali ježi v rižoti.

Ljudje so očeta zbadali, češ kaj jamra, da je utrujen! Od kod mu potem energija, da kar naprej 'štanca' otroke! Očetu ni bilo mar za zlobne jezike. Imel je toliko energije in veselja, da ni mislil na nič drugega, le na hišo in ljubezen.

V novo hišo, na pol izdelano, smo se selili jeseni. Prva zima v hiši je bila strahotna. Morda se bo še kdo spomnil gesla 'imaš hišo, vrni stanovanje'. Pa smo ga morali tudi mi. Prisilili so nas! Vsi skupaj smo spali v eni sobi. Na tleh so bile deske, na njih pa stari 'madraci'. Bila sem zavita v odeje, na glavi sem imela ruto. Vso noč sem šklepetala z zobmi, saj zaradi mraza nisem mogla spati. Ko sem se zjutraj zbudila, sem se stisnila k premraženemu maminemu telesu in opazovala ledene rože na oknih. Z očetom sta vsak s svoje strani grela drobni telesci bratca in sestrice, ki sta bila še dojenčka. Spominjam se maminega joka: 'Konrad, ne zmorem več, prodajmo hišo, vrnimo se v stanovanje, spet sem noseča. Oče ji je odgovarjal: 'Ljubim te, vse bo dobro, boš videla, nekaj bom storil, da bo vse dobro ...' In je res. Po praznikih smo ga pospremili na železniško postajo, smer München. Zaposlitev je našel v tovarni Audi. 'Tovarna stoji nekje med Münchnom in Nürnbergom,' je pojasnjevala babica, ki je vojno preživela v taborišču v Nemčiji. S seboj je prinesla svojo kramo in se vselila v hišo! Da se le ne bi!

Imela je borčevsko pokojnino in kup dodatkov od dedkove pokojnine, toda obupen značaj. Edina dobra plat njenega prihoda je bila, da smo redno jedli, tudi toplo je bilo v hiši ...«

(Konec prihodnjič)