Tavčarjeva zapuščina in izročilo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. februar 2023 / 17:33

Ob stoti obletnici Tavčarjeve smrti se lahko vprašamo, kakšna je bila usoda njegove literarne zapuščine in kakšno je njegovo duhovno izročilo za naš čas. Ga še beremo, nas še navdihuje?

Opredelimo najprej glavna pojma tega zapisa: zapuščina in izročilo. Kaj je prvo in kaj drugo. Poglejmo na portal Fran. Tam piše, da je zapuščina tisto, »kar ostane po smrti umetnika, zlasti neizdana, neobjavljena dela, pisma«. Izročilo pa je, »kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture«.

Tavčarjeva literarna zapuščina

Poglejmo najprej usodo njegove literarne zapuščine. Dokler je Tavčar še živel, je bilo na Visokem zelo živahno. Pa tudi po njegovi smrti, ko so tja še redno zahajali vdova Franja in njunih pet otrok. »Po njegovi smrti so svojci opremili na njegovem posestvu na Visokem v Poljanski dolini spominsko sobo, kjer so hranili poleg drugih njegovih stvari tudi njegove ohranjene leposlovne rokopise in redko korespondenco, ki je ni bil sam sproti uničil. Vse to je med okupacijo v pretežni meri propadlo; rešili so se v glavnem samo rokopisi, ki jih je tik pred okupacijo pisateljev sin dr. Ivo Tavčar daroval škofjeloškemu muzeju. Poleg teh fragmentarno ohranjenih rokopisov hrani danes škofjeloški muzej samo še korespondenco, ki jo je Tavčar prejel ob svoji sedemdesetletnici, ter nekaj literarno manj pomembnih družinskih dopisov. Pač pa ima bogato zbirko fotografij, ki pa za komentiranje del ne prihajajo toliko v poštev. Vse drugo gradivo, ki so ga hranili na Visokem, razen popolnega rokopisa Visoške kronike, ki je ostal pri dr. Ivu Tavčarju ml. v Ljubljani, pa je danes izgubljeno.«

Tako je zapisala Marja Boršnik, urednica Tavčarjevega zbranega dela v osmih zvezkih, v opombah v prvem zvezku, 1951 (ponatis 1966). Skušala je ugotoviti, kaj se je zgodilo z vsem tistim, kar je lahko pred vojno na lastne oči občudovala v sobanah visoškega dvorca. »Propadlo je med okupacijo in po zatrdilu svojcev ter mizarja Antona Trpina iz Poljan št. 47, ki je do osvoboditve oskrboval izpraznjeno poslopje, so rokopise požgali Nemci, ki so se oktobra 1944 vselili na Visoko in spremenili stavbo v vojaško postojanko. Trpin trdi, da je bil sam priča, ko so požigali in uničevali rokopise in knjige povečini za kurjavo. Pisateljev nečak Joško Tavčar iz Poljan, ki so mu Tavčarjevi sinovi med okupacijo prepustili upravljanje posestva, izjavlja, da je našel leta 1943 rokopise še v redu spravljene v Tavčarjevi spominski sobi, leta 1945, tik pred nastopom naše oblasti, pa rokopisov ni bilo več na mestu. Rešiti je utegnil samo zasebno korespondenco med Tavčarjem in njegovo soprogo, ki jo danes hrani dr. Ivo Tavčar ml. Ko je 18. februarja 1946 prispela na pobudo nekaterih zastopnikov škofjeloškega muzeja na Visoko komisija za varstvo kulturnih spomenikov, je mogla iz razmetanega nereda za Tavčarjeve dediče rešiti v muzej samo nekaj tovornih avtomobilov Tavčarjevega pohištva, slik in druge drobnjave (iz sporočila notarja Števa Šinka dr. Igorju Tavčarju z dne 20. februarja 1946, ki mi ga je v prepisu posredovala iz škofjeloškega muzeja arhivarka Doroteja Gorišek), pomembnejšega rokopisa ni našla tam nobenega več (po ustni izjavi dr. P. Blaznika in dr. Maksa Miklavčiča). Leopoldina Perko iz Poljan št. 8, ki je jeseni 1945 pospravljala na Visokem, trdi, da je tedaj še videla razmetana pisma pred kletjo. Visokošolci, ki so se začasno vselili na Visoko, da tam pripravijo visokošolsko počitniško okrevališče, so tam našli med smetmi poleg kratkega rokopisnega odlomka prvotnega Ivana Slavlja še nekaj družinskih dopisov …«

Kakorkoli že je bilo, marsikaj je za vedno izgubljeno. Škoda je tudi korespondence, ki jo je sproti uničeval že pisatelj. »Tavčar spada med tiste redke ustvarjalce, ki je bil sam izredno redkobeseden korespondent, hkrati pa je skoraj dosledno uničeval vso korespondenco, ki jo je prejemal.« Kakšna škoda! Večina njegovih del je bila objavljenih, izguba rokopisov prizadene le literarne zgodovinarje, ki jih potrpežljivo preiskujejo, da bi našli še kaj neznanega. Tistega, kar je bilo v požganih pismih, pa ne bomo brali nikoli več. Poseben izziv ostaja velikanski opus Tavčarjevih političnih, publicističnih, pravniških, lovskih in drugih spisov, ki so bili sicer objavljeni na straneh Slovenskega naroda in drugih periodičnih publikacij, vendar so kot taki večini nedosegljivi. Boršnikova je hotela zbrati in objaviti tudi to, a sama pač ni zmogla vsega. Tudi če bi, je vprašanje, ali bi v tistem času oblast dopustila objavo Tavčarjevih političnih stališč, ki v svoji liberalnosti niso bila le protiklerikalna, ampak tudi protikomunistična. Sicer pa je vse, kar je v njegovem pisnem opusu res velikega, objavljeno in vsem dostopno. Z digitalizacijo starejšega periodičnega tiska pa postajajo ponovno dostopni tudi Tavčarjevi zapisi v časopisju.

Tavčarjevo duhovno izročilo

Temelj Tavčarjevega izročila je njegov knjižni opus. Najbolj celovito je izšel v dveh izdajah. Najprej so v letih 1921–1932 izšli Ivana Tavčarja zbrani spisi I-VI, uredil jih je Ivan Prijatelj. V letih 1951–1959 pa je izšlo njegovo Zbrano delo I-VIII, uredila ga je Prijateljeva učenka Marja Boršnik. Ob teh dveh opusih pa še cela vrsta natisov posamičnih del. Tavčarjeva dela so navdihovala še druge ustvarjalce, ne le literate, še bolj gledališčnike in filmarje. Režiser Bojan Stupica se je že leta 1946 pripravljal na snemaje filma po romanu Visoška kronika, a so ga ustavili. Vsi se še spominjamo celovečernega filma, ki ga je režiser Matjaž Klopčič posnel po romanu Cvetje v jeseni leta 1973. Šeligov roman Triptih Agate Schwarzkobler je doživel tudi filmsko in gledališko uprizoritev. Leta 2019 so pod vodstvom Andreja Šubica Visoško kroniko ob njeni stoletnici uprizorili poljanski gledališčniki v poljanščini. Istega leta smo si dramatizacijo Visoške kronike v izvedbi SNG Drama in v režiji Jerneja Lorencija ogledali v izvirnem okolju – na Visokem … Posebna naloga bi bil popis vsega, kar so po delih svojega največjega rojaka počeli Poljanci. Enako velja za morebitni popis in razstavo njegovih del, ki so jih ilustrirali številni likovni umetniki … In še veliko je tega. Vse skupaj je več kot očitni dokaz, da nas Tavčarjev opus še vedno navdihuje. Njegova domoljubna nota je v času globalizacije znova aktualna.