V Martinj Vrhu, 32. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 17:03

Kaj je bilo s tistimi, ki jih je dosegla ognjena toča, nisem ugotavljal. Ob meni je jokala gospodinja in mati kopice otrok. Tudi oni so jokali, držeč se matere za krilo in roke. Očeta ni bilo doma. Bil je kot partizan, kdove kje daleč … Mama me je prosila, naj se umaknem, da ne bodo Nemci, ko se bomo mi umaknili, oni pa na milost in nemilost ostali Nemcem, ti požgali hiše, morda celo nje brez usmiljenja pobili. Pač se niso bali brez vzroka, saj se je tako in podobno dogajalo vsak dan. Tudi sam sem se zavedal tega. Jaz bi bil bolj kot oni vesel, če bi se smel čim prej umakniti. Tako pa me niso mogle in ne smele prošnje in niti solze odvrniti od tega, kar je v tem primeru bila moja dolžnost. Moj umik bi bil lahko usoden za mnoge naše borce, kaj pa bi doletelo mene, če bi odpovedal v kritični uri, o tem raje ne razmišljam … Sovražne vojake sem opazoval, ko so se iz senožeti umaknili v gozd, potem pa se v kritju gozda vedno bolj približevali domačiji. Čeprav nisem bil bojazljivec, mi je postajalo vedno bolj vroče. V tem me je končno poklical pomočnik, ki je zunaj čakal na dogovorjen znak za naš umik. Borci so torej že bili v varstvu gozda in so od tam obstreljevali Nemce in tako omogočili še naši trojki to tvegano pot. Bil pa je že res skrajni čas, saj smo bili obkoljeni že s treh strani. Ko smo tekli skozi sadovnjak, nas je že s treh strani spremljala ognjena toča. Pa smo vendar vsi trije srečno dospeli k svojim. Mene je še dolgo spremljala skrb, kaj bo z ljudmi in njihovo domačijo. Pa je vendar poveljujoči videl in razumel, da so tu domačini samo nesrečne žrtve, in se nad njimi ni hotel maščevati. To je bil skoro izjemen primer, ki pa sem ga bil tudi jaz tako zelo vesel!

Noč v Ribnem

Zadrževali smo se na Jelovici, kamor smo se umaknili pred nenehnimi napadi sovražnika iz Selške doline. Bil je jeseni leta 1944. Skoro brez prenehanja je deževalo in mnogokrat smo bili mokri do kože. Samo enkrat smo prenočevali in se sušili v neki gozdarski bajti, sicer pa smo spali kar na prostem. Noči so bile hladne in posebno kadar so nam obleke bile mokre, so bile noči tako strašno dolge. Čeprav je na Selškem in Poljanskem neprestano pokalo, je naš bataljon pred sovražnikom imel mir. To pa je odtehtalo vse druge neugodnosti. Hrana je bila zelo skromna, pa je majhna zaloga kljub temu kmalu pošla. Sicer smo zelo neradi izdali svoj položaj, pa je vendar bilo nujno iti v kakšno vas in se oskrbeti s hrano. Na Taležu smo počakali, da se je znočilo. Potem nas je vodič vodil v dolino. Pod seboj smo videli Bled, močno razsvetljeno gnezdo okupatorjeve oblasti, vedno bliže pa so bile tudi luči vasi Ribno. Tako smo prišli do Save in treba jo je bilo prebresti. Vodič nam je ukazal sezuti se in hlače zavihati do kolen. Poznavalec nas je vodil tako, da nam voda ni segla niti do kolen. Na levem bregu smo se malo osušili in se ponovno obuli. Bilo je še prezgodaj, zato smo še malo počivali. Ob tem smo tudi dobili še zadnja navodila in vsak svojo nalogo. Končno smo krenili v akcijo. Mene in moja pomočnika so postavili na stražo. V vasi je bila sovražna postojanka in mi smo našim morali zagotoviti nemoteno »delo«. Po hišah so večidel že ugasnile luči, ko so naši šli v vas. Precej časa je bilo vse tiho. Potem se je oglasil pasji lajež in kmalu za tem tudi streli iz pušk. Mi nismo vedeli, kaj se v vasi dogaja. Morali smo ostati na mestu in čakati. Kmalu smo iz teme opazili prihajati ljudi. Takoj smo spoznali, da so naši. Nosili so polne nahrbtnike. Zaman smo upali, da bo tudi vsak od naše trojke kaj dobil … Poveljujoči nam je zapovedal, ostati na mestu in zadržati morda sledečega sovražnika, dokler se enota ne umakne vsaj čez Savo. Dovoljenje za naš umik bo dano z izstrelitvijo svetleče krogle v zrak. Kolona je mimo nas šla v noč, mi pa smo ostali. V vasi je postajalo vedno bolj živo. Čeprav tam ni bilo nobenega partizana več, so oni v postojanki še kar streljali. Streljanje se je vse bolj približevalo nam. Najraje bi se bili umaknili, pa tega nismo smeli storiti. Opazovali smo v temo proti vasi, še bolj pa proti Savi, od koder smo pričakovali dogovorjeni odrešilni strel. Končno je vendar počilo in v zrak je švignila bliskovita ognjena kača. Prav to pa je v vasi povzročilo novo streljanje, ki pa je zadevalo le v prazno. Nam je to pomenilo dovoljenje za umik. Brž smo dospeli do Save, se sezuli in zabredli v mrzlo vodo.