Jaslice
V božični čas sodijo tudi jaslice. V naših krajih so različnih oblik in velikosti. To je gotovo nekaj, kar nas povezuje, pa tudi pomirja. Sedaj smo v kompozicijo dodali še zadnje akterje, svete tri kralje. Ob postavitvi decembra je njihovo mesto na omari. Ko jih postavimo gor na omaro, pravimo, da še potujejo. Zgodilo se je že, da se je njihovo potovanje do Jezusa zavleklo in so prišli kasneje. Preprosto smo nanje pozabili. Mlajši otroci so imeli z jaslicami veliko dela. Vsak večer so pastirje in ovce polagali k spanju in čez dan so jih postavili pokonci ali pa jih tudi niso. Tedaj so uživali svoj zasluženi počitek. Tudi maček ali pes sta rada našla ležišče med vso pastirsko čredo, tako je okrog jaslic vedno veselo. Zgodi se, da se kaj tudi polomi. Največji ponesrečenec je zvezda repatica, ki visi kje v zraku. Sedaj imamo tako iz lepenke, da je bolj trpežna. Pozicija Jožefa je bila včasih že vprašljiva, saj se je znašel med ovcami kot pastir, pa tudi kralji so kdaj zamenjali vlogo. Namesto modrosti in učenosti so morali prevzeti vlogo očetovstva, saj so kar naenkrat Jezusa čuvali in se mu niso priklanjali … Tako je bilo pri nas. Pogosto smo jaslice podarili za poročno darilo. To se zagotovo ne bo obrabilo in ne bo zastarelo. Figurice lahko dokupuješ, jih dodajaš, širiš deželo in prizore. Še danes se mi zdi to lepo darilo, če le človeku kaj pomeni. Ko so ljudje starejši, si pogosto omislijo drugačne jaslice, morda bolj umetelne, večje z manj figurami. Veliko ljudi na svojih domovih ustvarja cele vasi in mesta, jaslice srečujemo na planinskih in gozdnih poteh. Vsa ta zgodba ljudi pomiri, razneži, smo bolj dostopni in odprti. Sama najraje zbiram ovce. Teh imamo celo vrsto. Kadar kam greš, pravzaprav ne veš, kaj bi prinesel domov. Nič ni potrebno, pa rad kaj kupiš in prineseš. Tako sem z mnogih svojih poti prinesla domov ovce, ki jih imamo res že precej vrst. Izdelane so iz gline, papirja, volne, filca, vate, lesa, stekla. Pravim, da imamo bovško ovco, jezersko-solčavsko ovco, belokranjsko pramenko, merino ovco, pa istrsko pramenko. Ko kupim kakšno novo ovco, tedaj spoznam tudi novo pasmo, da jo znam poimenovati, in tako se naše jaslice širijo. Ko je Matej v četrtem razredu hudo zbolel in ni smel in mogel hoditi v šolo, so mu sošolci prinesli prav posebno darilo. Cele jaslice. Vsak je izdelal eno figuro ali element, od glavnih akterjev, mostu, ograde, ovc, kamnov. Prinesli so celo Betlehemsko vas. Še danes jih imamo. Božična zgodba je pravzaprav zgodba o stiski, nesprejetju, skromnosti, o človeku, ki kdaj tudi ni dober, o nadnaravnih pojavih, ki nam dajejo znamenja, če smo zanje dovzetni. Jaslice so upanje, opora, moč, veselje, lepota, spomini, predvsem pa nekaj lepega.