20 + G + M + B + 23

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 7. januar 2023 / 09:18

V naslovu je trikraljevska formula za novo leto 2023. V krščanskih deželah jo mnogi še danes napišejo nad vhodna vrata v hišo, da bi ta ostala blagoslovljena skozi vse leto. Kam pa bi to formulo še lahko napisali?

Sveti trije kralji

Kdo so trije modri z Vzhoda? »Sveti trije kralji, tudi Trije modreci, so bili neobičajni tujci, ki so po krščanski zgodbi prišli od daleč, da bi se poklonili novorojencu Jezusu. Imenovali so se Boltežar, Miha (Melhior) in Gašper. Po Matejevem evangeliju so modreci prišli iz vzhoda v Jeruzalem, da bi se poklonili Jezusu. Spremljala jih je zvezda repatica, betlehemska zvezda. V Jeruzalemu jih je sprejel kralj Herod, ki je želel, da bi mu povedali, kje se bo Jezus rodil, da bi ga lahko ubil. Ko so Jezusa našli, so mu darovali tri darove: sveto kadilo (kot Bogu), zlato (kot kralju) in plemenito miro (kot človeku). Nato jim je Bog ukazal, naj se ne vračajo k Herodu in se vrnejo v svojo deželo po drugi poti. Trije kralji so bili predstavniki poganskih narodov, ki jih je Bog poklical v svoje kraljestvo tako, da jim je povedal za rojstvo Odrešenika. Po smrti treh kraljev so njihove relikvije odnesli v Konstantinopel, po tem, ko jih je našla sveta Helena. Od tam so kasneje prestavljene v Milano in končno v Köln, v najlepšo nemško stolnico, kjer so še danes. Miha je zaščitnik popotnikov in Svetega dneva mladih, Boltežar bolnih za epilepsijo. Praznik slavijo 6. januarja in je zapovedan krščanski praznik. S tem praznikom se končujejo božični običaji.« (Vir: Wikipedija)

Nova vrata tega sveta

Tisti, ki po božiču in novem letu praznujejo še na svete tri kralje, gredo na večer pred njimi še tretjič »okol' ogla« in spotoma nad vrati napišejo trikraljevski znak. Ta je eden od najstarejših SMS-ov, je svojevrstno sporočilo. Trikraljevski napis ostane do naslednjega prihoda svetih mož in skozi vse leto priča, da je bila hiša blagoslovljena in da naj bi se je ta blagoslov tudi držal. Če bi Cerkev v Sloveniji ne bila ločena od države, bi se ta znak najbrž ne pojavljal le nad zasebnimi, temveč tudi nad javnimi vrati. Okoli »ogla« bi šli tudi v šolah, bolnišnicah, tovarnah … Ob zasebnih in javnih so še druga slovenska vrata, zlasti tista, ki nas povezujejo z neslovenskim svetom. Cela vrsta jih je, nekatera so še posebej pomembna: letališče Brnik, pristanišče Koper, predor Karavanke, številni mejni prehodi … Tudi na te kraje bi sodila trikraljevska formula. Še bolj pa na tista tri vrata, ki jih je človek odprl v 20. stoletju in jih ni več mogoče zapreti, zaznamovati pa le simbolno. To so vrata v skrivnost atoma, v vesolje in v človeško celico. Ta so vredna največjega občudovanja in hkrati vir velikega strahu. Skoznja smo stopili v »hišo«, v katero doslej ni bilo dostopa. Odprla so nam svet, ki je lahko obetaven in poguben hkrati. Atomska energija se lahko uporablja v miroljubne namene ali pa sprevrže v katastrofe, kakršne so doživeli prebivalci Hirošime, Nagasakija in Černobila. Odiseja v vesolje se šele začenja in samo slutimo lahko, kam nas bo odnesla in kaj prinesla. Makrokozmos vesolja je odprt, a hkrati neizmerno daleč. Mikrokozmos človeške celice pa je tu, vsak od nas ima nešteto teh malih svetov kar sam v sebi, skrivnosti pomanjšanega sveta niso nič manjše od tistega, ki je »velik«. Veliki so obeti, ki jih ima v mikropogledu medicina, nič manjša ni negotovost pred možnostjo kloniranja človeških bitij. Da je bil rojen INRI (Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum), Jezus iz Nazareta, »judovski kralj«, je moral posredovati Sveti duh. Zdaj pa ima človek sam znanje in možnost, da »brezmadežno« spočne novo človeško bitje. Razprava o tem, kam bi nas to pripeljalo, se je pred leti zelo razvnela, v zadnjem času precej potihnila. Ljudje pač najraje razpravljamo o bolj vsakdanjih rečeh, ki se nas tičejo neposredno, bodisi kot zasebnikov ali kot javnih bitij. Velike reči, kakršne so omenjene tri, niso za v jaslice in nas ne zadevajo tako neposredno kot kake podražitve, nižje plače in višji davki. Ne zavedamo se, kako usodno lahko posežejo tudi v naše vsakdanje življenje, če ne danes, pa jutri. Vsak po svoje zaznamujemo vrata svojega doma in upamo, da bo skozi vse leto deležen božjega in človeškega blagoslova. Pravzaprav nam kaj drugega tudi ne ostane. (Ta zapis je moja kolumna iz leta 2006.)

Komu se poklonimo danes

Vprašajmo se zdaj, komu bi se lahko prišli »trije modri z Vzhoda« poklonit danes? Kdo bi si to zaslužil? Po mojem nihče od tistih, ki so današnji Herodi, ki so dejansko najbolj mogočni posamezniki tega sveta ali pa so za take le razglašeni. Naj jih ne naštevam. Za otroka v betlehemskih jaslih na dan njegovega rojstva v tedanjem svetu niso vedeli. In gotovo se tudi v današnjem svetu rojeva marsikaj takega, kar bi bilo našega poklona vredno, a zanj sploh še ne vemo …