Idrijska knjiga

»Moje prvo sodišče je bilo v Idriji. Po diplomi na pravni fakulteti sem moral opraviti še pripravniško prakso na sodišču, ki je bila pogoj za opravljanje pravosodnega izpita. Brez njega kakšnih težjih primerov nisi smel prevzemati, tudi če si bil zaposlen v podjetju. Vsi moji sošolci so za to izbrali Ljubljano, jaz pa sem se, še sam ne vem, zakaj, prostovoljno javil, da grem v Idrijo. Takrat še nisem nameraval postati odvetnik, pa sem šel tja za sodnega pripravnika oziroma za pripravnika za naziv referenta prve vrste. V mestu živega srebra in čipk so me gledali skoraj kot heroja. /…/ V Idriji sem kot sodniški pripravnik opravljal nenavadno in težavno nalogo. Že takrat je bila tam psihiatrična bolnišnica in po zakonu je najhujšim primerom bivanje v njej podaljševal sodnik, ki je moral to opraviti v prisotnosti strokovnjaka iz druge psihiatrične institucije. Zato je v Idrijo iz Ljubljane prihajala psihiatrinja. V Idriji sta bila na sodišču zaposlena dva sodnika, predsednik in sodnik, ki sta se pa temu, če se je le dalo, izognila, pa sem sodnika kot pripravnik brezveznik največkrat igral jaz. Ko sem po prekrokani noči ves mačkast in zaspan s psihiatrinjo korakal na hrib, kjer je bila bolnišnica, so pacienti kričali skozi okna. 'Glej jih, norci prihajajo!' Nato smo v majhni sobici sedeli psihiatrinja, jaz in pacienti, ki so vstopali posamično. Najino odločanje je bilo, se mi zdi, precej laično. Ona jim je zastavljala vprašanja in potem pogledala mene: 'Podaljšati, izpustiti …?' Nekoč bi jo pri tem skoraj skupil. Pacient, ki sva ga obravnavala, mi je pomignil, da mi hoče nekaj povedati na uho, nagnil sem se k njemu in že začutil njegove zobe na ušesu, a sem se mu še pravi čas uspel izmakniti …« (str. 222, 224)

Gornji odlomek je eden od številnih, ki jih je za to knjigo posrečeno izbrala njena urednica Milanka Trušnovec. Jaz pa sem iz nje namenoma izbral prav ta atipični navedek iz knjige Nespodobni odvetnik, ki jo je po pripovedi dr. Petra Čeferina napisal Tadej Golob. Tipični odlomek bi bil, če bi izbral nekaj o rudniku živega srebra ali o idrijskih čipkah. A bogastvo te knjige je ravno v tem, da nam ponudi še marsikaj drugega in nam tako Idrijo pričara kot »Idrijo+«. V rudarsko mesto so prihajali službovat ali po drugih poteh mnogi prišleki, nekateri so prav znameniti, od Scopolija prek Finžgarja do Pasolinija. Številni so tudi rojeni Idrijčani, ki so se uveljavili v slovenskem svetu. Urednica pa jim da spregovoriti o njihovem mestu, v idrijski knjigi, ki je tudi slovenska.