Za silvestrovo samo enkrat ni delala

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 31. december 2022 / 11:11

Mamo in babico Alenko Dobravec smo zmotili na recepciji Art Hotela Kristal v Bohinju. »Kar v restavracijo pojdite, takoj pridem. Samo še na tole elektronsko pošto odgovorim,« nas je napotila v hotelsko restavracijo Lovec, za katero skrbi njen sin Jan Dobravec.

Bohinj – Gre za družino, v kateri so bili z eno nogo v turizmu in gostinstvu že soprogovi starši, izvemo, ko se nam Alenka Dobravec pridruži v restavraciji, v posebni predsobi ob baru in kaminu. Letos maja je dopolnila šestdeset let. Soproga Ludvika ji je lani nepričakovano vzela bolezen, spoznala pa ga je, ko je bila stara dvajset let. Takrat sta bila oba zaposlena v hotelu Jezero v Bohinju – ona v strežbi, on v kuhinji. Lani poleti bi praznovala štirideset let skupnega življenja in tudi službe. Tudi sama je Bohinjka, starša pokojnega moža pa sta imela na mestu, kjer danes stojita hotel in restavracija, garni penzion.

Na kratko opiše, kako sta prevzela najprej restavracijo, potem penzion, kako so adaptirali, dograjevali. »Vse življenje gradimo. Kjer je sedaj recepcija, je bilo 12 sob. Potem smo adaptirali še drugi del. Vedno se je nekaj delalo,« se zasmeje. Kasneje, ko sta Dobravčeva od njegovih staršev dobila vse »načez«, so spet sledile dozidave in obnavljanja, tako da ima sedaj hotel trideset sob.

V stik s strežbo je Alenka Dobravec prišla že v mladosti. V Češnjici je imela celo lokal. Ko je prišel čas, da bi lokal morala zapreti, je prišla na idejo, da bi morda v njem odprla čokoladnico. To je tudi storila, čeprav pravi, da na začetku ni vedela, v kaj se podaja. Učila se je sproti. Tako se je poleg dela v hotelu in restavraciji posvečala še svoji čokoladni blagovni znamki. Danes jo v Bohinju in širše poznajo po njenih čokoladah z bohinjskimi okusi, saj je s čokolado »poročila« mohant, ocvirke, zaseko, znani bohinjski gin in čaj, pehtran …

Ker pa je pred nami najdaljša noč v letu, nas je zanimalo, kako je bilo pri njih s silvestrovanji. Verjetno so bile zadnje noči v letu delovne.

»Vsako leto smo delali,« pritrdi. »Praktično do takrat, ko je svet zajela pandemija. Vedno smo imeli organizirano silvestrovanje. Bilo je kar svečano. Desethodni meni, živa glasba … Začeli smo ob osmih zvečer, glavno jed smo postregli nekje do polnoči, potem je po polnoči sledila sladica, pa nato še sadje, kisla juha, potice …« Med gosti na silvestrovanjih je bilo največ t. i. vikendašev. Pove, da se v vseh teh letih, kar so organizirali silvestrovanja, stresa, ki ga priprava takšnega dogodka zahteva, navadiš. »Potrebovali smo morda teden dni za vse priprave. Celo za darila smo poskrbeli …« je kar malo nostalgična. »Novoletno vzdušje smo vedno doživljali z gosti. Nazdravljali smo, poklepetali z njimi, ko pa je bila večerja 'pod streho', ko je adrenalin popustil, se je vzdušje sploh sprostilo. Zaplesali smo z njimi, kakšno zapeli. Vedno smo bili do jutra.« Poudari pa, da so vseeno to bili časi, ko je bilo vzdušje popolnoma drugačno.

Se spominja kakšne zanimive anekdote iz tistih časov, nadaljujemo. » Teh je bilo veliko … Neko leto je v penzionu Rožič ravno na silvestrovo pogorela kuhinja. Pa me kliče lastnik, ali bi lahko vzela njihove goste na silvestrovanje ... Mi pa nismo imeli več prostora ... 'Jaz jih bom kar nekaj poslal,' je rekel. Imeli smo restavracijo za 80 gostov, pa že tako smo bili polni, tako da nas je bilo potem tisto leto 107.« Za eno mizo je sedelo 14 ljudi na eni klopi. »Nikoli ne bom pozabila: bili so kot sardine,« se ob spominu na prizor zagleda v daljavo, usta pa se ji razlezejo v nasmeh.

Za konec pa smo bili še radovedni, ali je bila na silvestrovo kdaj prosta. »Le ko se je rodil Jan,« izstreli. »Ker sem bila na porodniškem dopustu. To je bilo še v Jezeru. Če pa dobro pomislim, sploh nikoli niti pomislila nisem, da na silvestrovo ne bi delala,« še pove.