Neizgovorjeno

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 11. marec 2022 / 18:47

Pretekli teden sem imel obisk strokovnjakinj, ki proučujeta dolgoročne posledice migracij in medgeneracijski prenos travm. Posledice, ki jih utrpijo ljudje, ki so morali pred mnogimi leti zapustiti svoje domove oziroma ki so bili deležni vojnih grozot. Obiskali sta me dve etnologinji, obe doktorici znanosti. Ena je profesorica na univerzah, druga muzealka. Slovenka in Nemka, ki dela na Norveškem. Projekt financira Evropska unija in poteka v sedmih državah. Udeleženci raziskave so druga in tretja generacija žrtev vojn ali množičnih migracij. Torej, kaj se dogaja, kaj doživljajo otroci in vnuki žrtev vojn ali množičnih migracij. In cilj prizadevanja raziskovalcev je predstaviti ugotovitve širši javnosti in tudi na ta način zmanjšati negativne posledice (beri trpljenja ljudi) vojn – celo 70 let po koncu bojev.

Ne glede na vojne in migracije veljajo nekatere splošne značilnosti. Obstaja večina in izoblikuje se manjšina, ki je izločena. Ali izoblikuje se manjšina, ki obvladuje večino. Tako so npr. na Norveškem nemški vojaki zaplodili 12.000 otrok, ki so bili diskriminirani, zasmehovani, izločeni do nekaj let nazaj. Premierka se je opravičila tem otrokom in njihovim materam. Podobni procesi (tudi opravičila) počasi potekajo tudi pri nas. Takih primerov nepravilnosti, grozot, izločenosti, zatrtosti je pri nas in po svetu veliko. Zgodovina je prepletena z nerazumljivo človeško grobostjo. Splošna značilnost je, da so žrtve največkrat preveč prestrašene, da bi govorile. Na drugi strani pa so rablji, ki jih je preveč sram govoriti o svojih dejanjih. Torej na eni strani se vrtinči strah, obup, nemoč, razočaranje, ponižanje …, na drugi strani sram, moč navzven, zasmehovanje, zatiranje šibkejših … Kar so žrtve in rablji doživljali v živo, se žal kruto in zelo natančno prenaša na naslednje rodove. Najbolj zanesljivi način za prenos je molk. Nihče noče govoriti o preteklosti, vsi pa jo doživljamo. Poznani so primeri, ko vnuki doživljajo nenadne strahove, strahove za preživetje, panične napade brez razloga, strah pred lakoto.

Projekti, kot je omenjen zgoraj, spodbujajo dialog med ljudmi. Spodbuja najprej institucije, muzeje, univerze, inštitute …, da se dvignejo nad krute dogodke preteklosti. Takšne raziskave želijo poudariti človekovo trpljenje, ki je tako na strani žrtev kot na strani rabljev. Le v sočutnem dialogu lahko začnemo razumevati trpljenje drug drugega. Nujno pa je seveda prekiniti molk, kot da se ni nič zgodilo. Vsi, ki začnejo govoriti o zamolčanih zgodbah, kasneje poročajo o čudežnem olajšanju. Namen takšnih raziskav je spodbuditi družbo, da dopusti iskreno iskanje resnice, ki živi v vsakem posamezniku. Tako v žrtvah kot v rabljih, tako njihovih, v njihovih sinovih in hčerah, kot v njihovih vnukih in vnukinjah.