Ljudje, ki se znajdejo v stiski, potrebujejo pomoč zdaj. Takoj.

Anica Svetina je predsednica Območnega združenja Rdečega križa Radovljica le malenkost manj kot petindvajset let. Vodenje organizacije je odločna Blejka prevzela takoj, ko je nehala hoditi v službo. Z novim letom se bo še drugič upokojila, vodenje in delo v tej za lokalno okolje tako pomembni organizaciji prepušča svojim naslednicam.

Sodelavke iz pisarne Redečega križa so jo v začetku decembra presenetile s poslovilnim srečanjem, ki so se ga poleg številnih drugih, ki so v teh 25 letih delali z njo, udeležili tudi župani vseh štirih občin, na območju katerih deluje radovljiško območno združenje: Bohinja, Bleda, Gorij in Radovljice. Veliko ji pomeni, da sta bila njeno delo in predanost prepoznana v lokalnem okolju. Ob številnih priznanjih, ki jih je že prejela za svoje delo, je v začetku tedna prejela še najvišje priznanje »svoje« organizacije – imenovana je bila za častno članico Rdečega križa Slovenije.

Kako ste – na zadnjem delovnem mestu vodja enote velikega podjetja – po upokojitvi »zašli« v humanitarno dejavnost, na Rdeči križ Slovenije?

Bila sem občinska svetnica, najprej v takrat še veliki občini Radovljica, kasneje na Bledu, zelo dejavna pri tako imenovanih družbenih dejavnostih, bila sem tudi sodnica porotnica. Da se vključim v delo Rdečega križa, me je pravzaprav nagovorila sodnica, soproga tedanjega predsednika območne organizacije Justina Zorka. Zdelo se mi je, da nekaj vem o humanitarnosti, ampak ko sem se zares vključila v delo Rdečega križa, sem se kmalu zavedela, da sem prišla na področje, ki ga niti približno nisem poznala v vsej globini in kompleksnosti.

Kaj ste si takrat zadali za glavno nalogo?

Odpravljanje tako imenovanih sivih lis in postavljanje krajevnih organizacij v vseh štirih občinah, ki so vključene v območno združenje, torej v občinah Bohinj, Bled Gorje in Radovljica. Le na ta način namreč lahko prideš do ljudi, spoznaš njihove stiske in najdeš tiste, ki zares potrebujejo pomoč. Iz pisarne se tega ne da narediti, treba je na teren.

In graditi zaupanje, pravzaprav na novo zgraditi, po tistem črnem letu Rdečega križa, kot mu rečem, ko je bilo leta 2001 zaradi razprtij in afer zaupanje javnosti v organizacijo izjemno omajano. Pa sem rekla svojim prostovoljkam: gremo na teren, z dvignjeno glavo. Od takrat naprej smo na novo gradile ugled in zaupanje med ljudmi.

Območno združenje Rdečega križa je bilo pod vašim vodstvom mnogo več kot le skladišče z rabljenimi oblačili in prehranskim paketi, kajne?

Oh, mnogo, mnogo več! Psihosocialna pomoč, delo s podmladkom Rdečega križa, tabori mladih članov, obiski učencev nižjih razredov osnovne šole, zagotavljanje podpore ekip prve pomoči na prireditvah, predavanja, izobraževanja, akcija Oživimo srce, v kateri sodelujemo tako v Radovljici kot na Bledu, prva pomoč, krvodajalske akcije, druženje s starejšimi ...

Kaj se je v teh dobrih dvajsetih letih, kar vodite organizacijo, najbolj spremenilo?

Včasih je bilo več poudarka na materialni pomoči; treba je bilo pomagali v obliki hrane, higienskih pripomočkov, morda s plačili zapadlih položnic … Zdaj je več izraženih potreb po druženju. Ljudje so sami, pogosto zaprti vsak v svoj dom, ne družijo se, ne pomagajo si med seboj, sploh odkar smo doživeli epidemijo. V urbanih okoljih je to še bolj izraženo kot na vasi, kjer se ljudje vendarle bolj poznajo, sodelujejo med seboj.

Je vzdušje na Rdečem križu pred prazniki kaj drugačno kot sicer?

Nič posebnega ni, pravzaprav. Hrano dobimo konec novembra, v začetku decembra … Nekaj je naročimo, nekaj pride iz zalog Evropske unije. Razdelimo jo vsem, ki jih imamo v evidenci. Pa za stanovalce po domovih za starejše pripravimo okoli tristo manjših darilc, s katerimi jim skušamo polepšati praznike.

In ljudje, ki se obrnejo k vam po pomoč?

Se morajo sprijazniti s situacijo, v kateri so se znašli, in dejstvom, da je treba prositi … Težko najdejo besedo, nerodno jim je sploh začeti … Svojim sodelavkam prostovoljkam sem vedno rekla: počakajte, ne hitite …, naj človek sam najprej poskuša razložiti svojo težavo. Potem pogovor običajno vendarle steče, ne glede na to, ali je nekdo prišel po materialno pomoč ali samo po nasvet. Veste, veliki večini je zelo težko potrkati in reči: potrebujem pomoč.

Potrkati na vrata humanitarne organizacije je vendarle verjetno lažje kot na vrata institucije, kot je na primer center za socialno delo …

Seveda, tam je za začetek zelo zelo veliko papirjev, ki jih je najprej treba izpolniti. Ljudje, ki se znajdejo v stiski, pa potrebujejo pomoč zdaj. Takoj. Nimajo časa čakati mesec, dva, da uradniki vse preverijo in ugotovijo, ali je nekdo res upravičen do pomoči. Saj razumem, da bi bilo težko izpeljati drugače.

Ampak pri nas, na Rdečem križu, je velika prednost prav ta, da lahko pomagamo tisti hip, ko nekdo pomoč potrebuje. Tudi zato, ker imamo res dobro organizirano mrežo prostovoljcev na terenu, ki običajno zelo dobro poznajo sredino, v kateri živijo, in ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Pa drži, da se nekateri bolj znajdejo kot drugi? Pogosto je slišati govorice, da je pomoč dobil nekdo, ki je v resnici ne potrebuje tako zelo …

Bom kar naravnost povedala: popolne pravičnosti ni nikjer in res je, da se nekateri bolj znajdejo kot drugi, potrkajo najprej na ena in nato na druga vrata. In še na kakšna. Tudi to je res, vsaj takšne so moje izkušnje, da so tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč, običajno najbolj tiho.

In da, tudi do nas včasih pride očitek: poglej ga, ima hišo, avto, pa prosi za pomoč … Mi pa vemo, da je ostal brez službe in da mora nahraniti družino, voziti otroke v šolo. Ali pa podrobijo, da je kakšen od tistih, ki smo jim pomagali, alkoholik. A za pijačo pa ima? Ima, pravim, ampak otroci v takšni družini še bolj potrebujejo pomoč kot drugi.

Tudi zato naš princip dela ostaja, da gremo od vrat do vrat. Ne pošiljamo položnic, ne plačujemo članarin s tekočih računov. Potrkamo na vrata in ne tako redko se odprejo tudi tista, za katera sicer ne bi vedeli, da jih je treba odpreti.

Z novim letom vodenje območnega združenja predajate v roke svoji naslednici, gospe Sinkovič. Ste ob tem mirni?

Sem, ker jo že dolgo poznam. Prej je bila vodja krajevne organizacije na Bledu, v zadnjem obdobju pa sva kar pol leta delali skupaj, tako da vem, da organizacijo prepuščam dobrim rokam. To me pomirja, saj je bil Rdeči križ zelo pomemben del mojega življenja. Poleg družine – otrok, vnukov in zdaj že pravnukov – pravzaprav najlepši.

Imate morda, ko pogledate nazaj, vendarle občutek, da vam kaj ni uspelo?

Hm … da, morda nam ni uspelo, da bi nas lokalne skupnosti zares videle kot partnerja. Poznali so nas in upoštevali, ko je bilo hudo, sicer je bilo pa vedno treba dokazovati, da smo nekaj res opravili.

Ni mi uspelo, da bi prvo pomoč vključili v učne načrte za osnovno in srednjo šolo … Pa nič zato, saj smo se tega lotili drugače; mlajši učenci so hodili na tabore in h krožku, starejši pa so obiskovali krvodajalske akcije.

Sem pa posebno zadovoljna, da mi je uspelo ustanoviti poseben sklad za pomoč – danes tega ne bi mogli več storiti, zakonodaja takšnih podvigov ne dovoljuje.

Imate že načrte, kaj boste počeli, ko boste po novem letu končno zares zaživeli upokojensko življenje? Energije, to je videti, imate še veliko …

O, imam že vse pripravljeno, da se lotim pisanja kronike Bleda od leta 1979 naprej. Vedno sta me zelo zanimali zgodovina in umetnost, a žal nikoli ni bilo pravega časa, da bi se lotila tudi tega področja. Družina, trije otroci, služba in nato Rdeči križ … Pravzaprav sem si želela, da bi umetnostno zgodovino študirala, pa mi mama ni dovolila; je rekla, da v tem ni kruha.

Zdaj se bom pa kar lotila dela, pisarna v domačem stanovanju ostaja, kjer je bila do sedaj.

Rada sem tudi z vnuki in pravnuki. Pa še kam bi rada šla. Ko sem bila vpeta v delo Rdečega križa, ni bilo dopusta.