Bobnar z avtizmom (2)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. december 2022 / 13:25

Jure Anžič je že kmalu kazal zanimanje za glasbo. »Zanimivo, da v prvih letih ni poslušal otroških pesmic. Sem mu pela, a ga ni zanimalo. Pritegnila so ga oglasna sporočila na televiziji, nato narodno-zabavna glasba. Veliko je pel. Pokazal je, da ima glasbo v sebi,« je pojasnila mama Katja Zupan.

Tudi sama je glasbenica in je poznala Nušo Piber iz glasbene šole DO RE MI, ki je že takrat vključevala tudi avtiste. »Delala sem v javni glasbeni šoli in vedela, kako so videti sprejemni izpiti in da jih Jure takrat brez prilagoditev najverjetneje ne bi opravil. To je škoda. Čas bi bil, da se te stvari spremenijo, da ljudje začnejo na to gledati drugače. Opažam, da imajo otroci zelo veliko posebnosti, različnih diagnoz. Z vsemi otroki, tudi tistimi brez posebnosti, bi morali delati kot z otroki s posebnimi potrebami. Vsak ima svoja močna področja in na njih bi morali graditi ter na ta način razvijati tudi šibka področja. Nuša ga je sprejela in nekajkrat na mesec je začel hoditi k njej. Star je bil pet let. Zelo hitro je pokazal interes za bobne, za ritem, pokazalo se je, da ima absolutni posluh. Bobni mu predstavljajo velik ventil, sprostitev, polnjenje baterij. Skozi zanimanje za glasbo, za glasbenike širi obzorja tudi na druga področja, na primer na jezik, geografijo, zgodovino …« je povedala.

Juretu glasba pomeni veliko in komaj čaka, da pride dan, ko so na vrsti vaje bobnov. »Že od začetka sem navdušen nad tolkali. Na bobne res rad hodim. Se sprostim. Bobne imam v glasbeni šoli dvakrat tedensko, enkrat za orkester, enkrat je še solfeggio. Bobne imam seveda tudi doma in vadim, kadar le imam čas. Glasba mi pomeni svet, v katerem se sprostim. Trenutno se tudi v prihodnosti najbolj vidim prav v glasbi. Imam pa še štiri leta časa za odločitev za srednjo šolo,« pravi 12-letni Jure, šestošolec OŠ Žirovnica, ki si želi, da bi enkrat spoznal skupino Queen. »Njihovo glasbo zelo rad poslušam. Je prva rokovska skupina, ki sem jo začel poslušati. Rad bi šel na njihov koncert.« Tudi Jure ima kar nekaj nastopov, tako z glasbeno šolo kot na šolskih prireditvah. S prijateljem iz glasbene šole, ki igra klavir in poje in ima prav tako motnje avtističnega spektra, imata tudi skupino in igrata slovenski rok.

Ko ga poslušajo, kako igra, domačim zaigra srce. »Ko ga vidiš, kako je zadovoljen, kako se sam nauči, je zadoščenje veliko. Poti se mu niso nikjer zaprle, so mu odprte in raste naprej,« poudari mama. Čeprav pot, po kateri hodijo starši otrok s posebnimi potrebami, ni lahka, so zanjo hvaležni. »V naši družini se nikoli nismo vprašali, zakaj ravno mi, zakaj ima ravno naš otrok avtizem. Šli smo iz dneva v dan, stopili smo skupaj, naproti nam je prišla še okolica. Srečevali smo prave ljudi. Hvaležni smo za vse. Nikoli pa ne veš, kako bo šlo naprej. Življenje se vsem lahko hitro obrne. Jure večjih prilagoditev trenutno ne potrebuje, tudi v šoli ne. Učiteljem in specialni pedagoginji gredo vse pohvale. Gremo skupaj z roko v roki in to se zelo pozna. Vseskozi napreduje in vedno se je povsod počutil sprejetega. Zato je, kot je,« je vesela Katja Zupan.

Glasbena šola DO RE MI ima pri tem, da je Jure danes takšen, kot je, pomembno vlogo. Juretov učitelj bobnov je Gregor Plamberger. Že takoj se vidi, kako sta povezana. »V našem oddelku so trenutno štirje učenci z diagnozo motnja avtističnega spektra. Jure je bil prvi otrok s takšno motno, s katerim sem se srečal. Nisem vedel, kako bo, nekaj nervoze je bilo, a Nuša in mama Katja sta me uvedli. Ni kakšnih posebnih pristopov, se jih da lepo voditi. Ni razlike. V nekaterih stvareh so še celo boljši. V veselje mi je delati z njimi. Večina jih o inkluziji samo govori, to je danes priljubljena beseda, v naši glasbeni šoli pa jo dejansko izvajamo tudi v praksi. Sprejeli smo otroke s posebnimi potrebami in z njimi delamo. To se mi zdi pomembno. Ne vem, zakaj bi delali razlike. Treba je samo malo spremeniti pristop: ne kaj delaš, ampak na kakšen način to predstaviš,« pravi Gregor Plamberger. (Konec)