Povezuje jih želja živeti bolje

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. december 2022 / 09:19

Klub zdravljenih alkoholikov dr. Viktorja Kocjančiča Škofja Loka letos praznuje petdeseto obletnico ustanovitve, pred kratkim pa so se prehojene poti spomnili na slovesni prireditvi v Sokolskem domu v Škofji Loki in skupaj ugotavljali, da sta druženje in sodelovanje tista, ki jim – v želji po postavljanju drugačnih vrednot, ohranjanju družin, iskanju sebe in predvsem življenju brez alkohola – veliko pomenita.

Pol stoletja je doba, ki prinese veliko izkušenj in spoznanj, in tudi v Klubu zdravljenih alkoholikov dr. Viktorja Kocjančiča Škofja Loka je bilo tako. »Zgodovina niso letnice in datumi, zgodovino pišemo ljudje. Tako je tudi petdesetletna zgodovina našega kluba zgodba vseh nas in naših svojcev ter strokovnih sodelavcev, ki so nas spremljali na tej poti. To so bili dr. Tone Košir, Janez Kos, Nada Rebolj, Erika Potočnik, dr. Edvard Repolusk, dr. Gabrijela Kregar Debeljak, Mimi Okršlar, Maruša Polajnar, Bogdan Čufar, Ivana Košir Erman in Irena Pilar. V tem obdobju se je v klubu izmenjalo mnogo članov, težko bi bilo prešteti vse. Nekateri so prihajali, drugi odhajali. Večini je uspelo izpolniti zastavljene cilje, postaviti drugačne vrednote, ohraniti družino, najti sebe, ustvariti novo življenje, življenje brez alkohola. Nekaterim je na žalost spodletelo in niso imeli volje, da bi poskusili znova. Mi, ki smo se danes zbrali tukaj, smo dokaz, da je vredno vztrajati in da skupaj zmoremo. Kajti klub nisem jaz ali ti, klub smo mi vsi. Kakšen pa bo, je odvisno od vseh nas, naših dejanj, ravnanj in povezovanj,« je na praznovanju ob jubileju kluba v nagovoru članom in gostom poudaril predsednik Jože Gladek.

Zgodovine kluba se je spomnila strokovna delavka Irena Pilar in poudarila, da breme alkoholizma nosijo družine že skozi vso zgodovino, v preteklosti so bili različni načini spopadanja s tem problemom. »Pred petdesetimi leti so se na pobudo znanega slovenskega alkohologa dr. Janeza Ruglja, ki je pri nas vpeljal nove metode zdravljenja alkoholizma po modelu hrvaškega psihiatra dr. Vladimirja Hudolina, začele množično ustanavljati skupine klubov zdravljenih alkoholikov. Bistvena sprememba je bila, da se zdravljenje odvisnosti ni končalo v bolnišnici, ampak se je nadaljevalo v domačem okolju, skupaj z družinskimi člani v okviru skupine, ki jo vodi zdravnik, psihiater oziroma terapevt,« je povedala Irena Pilar.

Dne 23. junija 1972 so bili postavljeni temelji za obstoj današnjega kluba v Škofji Loki. »Namen je bil predvsem prikazati, da je alkoholizem v kraju in širši okolici skrb družbe, ne le družin alkoholikov. Za zdravljenje in urejanje alkoholika in njegove družine pa so poklicani tako v delovnem okolju kot v zdravstvu in sociali. Namen je bil, da se ljudje seznanijo s tem, da se odvisnost lahko zdravi in da lahko zdravljenci postanejo odgovorni za svoje življenje in življenje svoje družine,« je pojasnila Pilarjeva.

Na širšem območju sedanje upravne enote Škofja Loka je delovalo pet klubov, dva v Škofji Loki in po eden v Gorenji vasi, Železnikih in Žireh. Po letu 1980 je kar nekaj klubov razpadlo in nazadnje je ostal le še Klub zdravljenih alkoholikov dr. Viktorja Kocjančiča v Škofji Loki. »V začetkih delovanja kluba je bil režim dela v skupini dokaj strog in je vseboval nadzorno funkcijo, preverjanje alkoholiziranosti in obvezno jemanje tetidisa. Poleg pogovorov je bilo delo zdravljencev in njihovih svojcev usmerjeno tudi v telesno aktivnost udeležencev ter vključevanje v izobraževanje in družbene aktivnosti. V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja se je nadzorna funkcija izgubila in vključitev zdravljencev v skupino je bila odvisna od lastne odločitve in izbire, saj so se začele pojavljati tudi druge oblike pomoči odvisnim od alkohola,« je povedala Irana Pilar in dodala: »Kako veliko moč ima skupina pri zdravljenju alkoholizma, je bilo v preteklosti že mnogokrat izkazano in potrjeno. S tem se srečujem ves čas svojega dela.«

Pilarjeva je tudi pojasnila, da kot strokovna delavka teži k temu, da poleg poznavanja zasvojenosti in delovanja po metodah socialnega dela krepi tudi osebno naravnanost in empatičen odnos do vseh udeležencev v skupini, z namenom, da se ustvari ozračje, ki je dovolj sproščeno za svobodno izmenjavo misli in čustev. Tudi zato je bilo še pred časom nepredstavljivo, da se skupinsko delo prekine za daljše obdobje. »Okoliščine epidemije so močno zarezale v naša življenja in v način dela vseh, ki sodelujemo v procesu zdravljenja odvisnosti. Ker osebnih stikov dlje časa ni bilo, smo se znašli, kot smo vedeli in znali. Sprva je komunikacija med nami potekala po telefonu, s SMS-sporočili in po elektronski pošti. Kadar so nam razmere dopuščale in seveda tudi vreme, smo se dogovorili za srečanje zunaj v parku pred centrom,« je tudi povedla Irena Pilar in poudarila, da sta ji pri strokovnem delu s skupino v veliko pomoč sodelovanje v okviru Zveze zdravljenih odvisnikov in udeležba na superviziji, ki jo vodi mag. Tone Kladnik. V letošnjem letu so na skupino povabili tudi psihoterapevta dr. Bogdana Polajnerja, ki je na temo razumevanja zasvojenosti podal smernice za nadaljevanje osebnega razvoja vsakega posameznika. »Poudaril je bistveno razliko med abstinenco in treznim življenjem, saj pri slednjem zdravljeni alkoholik začne uživati življenje v treznosti, kar doseže šele, ko dobro pozna sebe in dopusti, da ga spoznajo tudi drugi,« je še dodala Pilarjeva.

Obletnico kluba so popestrili tudi nastopi učenk in učencev Glasbene šole Škofja Loka. Za konec je za prisrčno glasbeno točko poskrbela družina članov kluba Sare in Igorja z otroki, ki je pripravila tudi sladko pogostitev za vse udeležence prireditve. Pripravili so tudi razstavo ročnih del članic in članov, z zahvalami pa so nagradili zaslužne za uspešno delo kluba. Za prav posebno ganljive trenutke pa so poskrbeli Zoran, Anami in Marina, ki so predstavili svoja razmišljanja, ki bodo objavljena v prazničnem zborniku, ki bo izšel še ta mesec. Delček jih tudi predstavljamo.

Moja najdražja ali zakaj želim biti z njo

Tam, nekje in nekoč, ko sem razumu dal slovo, mi je govorila, da bi lahko vse, kar sva doživela skupaj, opisala v treh knjigah. Napisala jih ni niti Ona niti jaz. Življenje je vzelo stvari v svoje roke in pisalo zgodbe dalje, žal s pomočjo »tretjega«, ki se je kot tiskarski škrat vtihotapil v najina življenja. Popačil je upanja, želje in pričakovanja; in preden je bil izgnan iz raja, pustil za seboj razdejanje in ruševine.

Enostavno imam srečo, da sem spoznal Njo, da sva zgradila močne temelje in družino. Zaradi Nje so najini, njeni in moji otroci zdrave, uspešne odrasle osebe, uspešno sva jih odpravila v svet na samostojno pot in nekoč bodo rekli hvala. Morda Jo imam tudi zato rad.

Pismo sebi

Kot sem napisala, se poznava že zelo dolgo. Dobro vem, kaj se ti je dogajalo v otroštvu in mladosti. Ni ti bilo prizaneseno. Pa vendar si zdržala. Velikokrat se spomnim, kaj ti je nekoč nekdo dejal. Da te vidi kot majhno, osamljeno punčko, ki se sklonjena naprej prebija skozi meglo, dež, sneg, blisk in grom. Ki se bojuje z vetrom. Včasih padeš, se pobereš in se naprej bojuješ z vetrom, meglo, dežjem, snegom, bliskom in gromom. Korak za korakom napreduješ po svoji poti. Ker si močna. Ker si borka. Ker ne popustiš. Marsikdo bi se pod takimi pritiski, ki ti jih je naložilo življenje, že zdavnaj dokončno zlomil. Ti pa ne. Ti vztrajaš, kar močno občudujem.

Prijatelj, hvala ...

Iz prijateljevanja se je najino druženje počasi, a vztrajno spreminjalo v nekaj močnejšega, nepogrešljivega. Igrala sva se skrivalnice. Se še spomniš tistih skrivnih kotičkov, ki sem jih včasih tudi s težavo našla? Najino navezanost sva dolgo tajila. Toda oba sva se motila. Ni se moglo vleči v nedogled in to ni moglo trajati večno. Tvoja opojnost je začela razjedati mojo dušo in telo. Se še spominjaš tistega dne, ko sem ti povedala, da se bliža čas najinega slovesa? Ja, res mi je bilo to težko izreči, še težje storiti, ampak uspelo mi je.

Hvala ti za vse izkušnje in spoznanja, ki si mi jih dal v času najinega prijateljevanja. Bile so mi v veliko pomoč pri iskanju novega smisla življenja in poti do sebe. Tudi zaradi tebe sem postala ženska, ki ve, kaj hoče, ki se ima rada in ne pogreša tvojega prijateljstva.